Nacionalno: Možno je, da je prav strah pripomogel k okopom, ki jih je vlada postavila okoli sebe in z njimi vzpostavila nova razmerja odgovornosti, kjer imajo državni sekretarji v svojih resorjih večjo realno moč kot njihovi predhodniki, pa jih javnost (z izjemo Starina Kosem) ne pozna, poslanci pa niti ne postavljajo niti ne odstavljajo. Primer je lahko katerokoli, a vzemimo zunanje ministrstvo: v prejšnjih vladah je imelo ministra, v glavnem Rupla, in po cca. tri državne sekretarje za posamezna področja, med njimi je bil kdaj kakšen povsem kompetenten, lahko je dal izjavo, ko se je šel kam kaj pogovarjat, lahko se je pokazal na televiziji, lahko je padel zaradi kakšne napake. Zdaj imamo ministra, Rupla, in enega državnega sekretarja - koliko bralk in bralcev pozna njegovo ime? Še huje je seveda, da tudi reforme, ki so glavni, razvojno pa sploh edini projekt Janševe vlade, vodi državni sekretar - ponovimo: človek, ki mu ni treba v državni zbor niti na hearing, kaj šele na interpelacijo. Ta strah je povzročil, da državni zbor tudi ministra ne more odstaviti; zdaj je že jasno, da je parlament v Sloveniji prostor reprezentacije demokratičnega deficita, in ne prostor uravnotežene razprave in prevzemanja odgovornosti, da opozicija nikakor ne more sestaviti števila, ki bi lahko od vlade zahtevalo premislek o njenih dejanjih, in da so se zato Janševi ministri navadili na lagodje, kakršnega ni v nobenem drugem poklicu, koalicijski poslanci pa so se navadili poklicati varnostno službo v bojazni, da bo hotela opozicijska poslanka Širca v parlamentarni razpravi povedati stavek do konca.