Mi smo lahko nudili nujno psihološko pomoč na teh območjih. Upali smo, da nas bodo izraelski vojaki prepoznali in spoštovali naš avtomobil, znak na njem in tudi našo zastavo, ko smo morali prečkati bypass območje peš. Obiskovala sem družine v hišah ali ob njihovih ruševinah - kjer so postavili šotore - v teh območjih konflikta. Zdravila so bila za PTSD ( post-traumatic stress disorder, potravmatska stresna motnja). Pri otrocih sem delala psihodramski stress debriefing, ki sem ga razvila v tistih okoliščinah in ki po mojem mnenju ni slab (gre za olajševanje, odstranjevanje stresa z uporabo določenih tehnik psihodramske metode); poskušala sem zmanjšati depresivne in anksiozne simptome, razložiti materam šok in simptome PTSD pri njihovih otrocih ter kako naj jih zdravijo (ali kako naj ne zdravijo), zagotovila sem jim, da enureza (nočno močenje postelje) tudi pri starejših otrocih v takih okoliščinah ne pomeni nič patološkega. Poskušala sem pri 12- do 14-letnih fantih in tudi pri mlajših preprečevati, da bi metali kamenje na tanke; s temi ljudmi sem si ogledovala strelne luknje v njihovih spalnicah in dnevnih sobah ter rakete, ki so pristale na njihovih vrtovih. Vedno so mi ponudili čaj in kavo ter sveže sadje tistih dreves, ki so preživela rušenje. Ko sem odhajala, so me ljudje poljubili, objeli in prosili, naj se kmalu vrnem.