Moški pač še bolj sovražijo lepe moške, kot ženske sovražijo najlepše med seboj. Pri moških se razplamti spolno ljubosumje, nekaj, čemur Francozi rečejo "krivičnost podarjenega". Bradova pot do naslova najbolj seksi moškega ni bila trnova. Kritiki bi ga imeli veliko raje, če bi lahko zapisali, da je, preden je zaslovel, garal kot črna živina. Pa ni: Raje kot da bi pomival posodo, je vozil striptizete. Posodo lahko pomiva vsak, striptizet pa ne more voziti vsak (pa smo spet tam). Nobena skrivnost ni, da je Brad dobil prvo vlogo na televiziji zaradi lepega obraza, vlogo v (spet ga bom omenil, ker je bil orgazmičnega pomena za njegov uspeh) Thelmi in Louise pa, ker je imel lepo obraz in lepo telo, močne bicepse in čvrst trebuh. Vloge je izbiral v nasprotju z namigovanji nekaterih kritikov, da kot tip iz zakotnega Missourija ni najbolj bister – eden je šel celo tako daleč, da je namignil, da je Brad izbral vlogo v Sedem let v Tibetu, ker je mislil, da gre za nadaljevanje filma Sedem. Zlobno, kaj? Z nekaj vlogami skuštranih zgub (to posebej velja za vlogo morilca v Kaliforniji) se je pomembno kultno uveljavil, preden je z Jesenskimi pripovedmi, filmskim epom, ki bo kot V Vrtincu (resni kritiki bi me zaradi te primerjave verjetno linčali), večno gledljiv, postal hollywoodski superzvezdnik. Dolgolasega Tristana v Jesenskih pripovedih ne bi mogel nihče odigrati bolje. Tristan je bil Brad. Ali pa je bil Brad Tristan? Za večino kritikov je "pretty face" (kot da bi bil to greh). A celo kritiki mu včasih izustijo pohvalo. Najbolj všeč mi je tale, porojena ob Sedem let v Tibetu: Brad je tako prazen, mehanski in pretenciozen, da pomisliš, da bi bil dalajlama (tibetanski duhovni voditelj) verjetno videti kot Brad Pitt, če bi se reinkarniral kot maneken za spodnjice. Ker smo pri spodnjicah – Bradu se je posrečilo ohraniti vso spolno privlačnost, čeprav se je iz matinejskega televizijskega junaka prelevil v oskarjevskega nominiranca (tudi oskarja bo dobil, prej ali slej).