da je v vsakem človeku kanček ekshibicionista, narcisa, da je v človeku neka osnovna potreba po tem, da bi bil viden, opažen. Nekaj tega imajo recimo vsi dobri igralci. Hodnik pa se ukvarja z neko deviantno situacijo. Težava namreč nastane, če takšno početje izgubi vsak smoter. Drugače rečeno: ko se ta smoter povampiri in ga obvlada zgolj brezobzirna želja po dobičku. Skupina prostovoljcev se podredi zahtevam obskurne, a zelo gledane televizijske oddaje. Na drugi strani pa gre za nekakšen psihološki eksperiment: bele miške zapreš v laboratorij in jih opazuješ. Kdo si upa več? Kje so meje? Kaj se sploh pričakuje od mene? To je izvor najhujše tesnobe: da sploh ne veš, kaj se pričakuje od tebe. Razen to, da boš ljudem všeč. In če boš, boš zmagovalec. Zato je to kruta borba vseh proti vsem, ki na koncu nima več nobenih pravil. Ste pred tem gledali tuje reality-showe? Niti ne. Osnovna situacija v Hodniku je izmišljena, čeprav od daleč spominja na oddajo »Big Brother«. Mogoče se zdi, da je v drami kanček futurizma, vendar me je predvsem zanimalo, kako uprizoriti neko prikrito družbeno matrico. Ta se na koncu zreducira na eno samo izbiro: ali uspeš ali propadeš. In jaz imam več možnosti, da uspem, če drugi propade. To je ta grozljivi socialni darwinizem, ki včasih bolj potuhnjeno, kultivirano, največkrat pa zelo grobo obvladuje vse. Po drugi strani pa se mi zdi zanimivo, da se šele takrat, ko ljudi postaviš v neko skrajno situacijo, pojavijo zares presenetljive, nepredvidljive stvari. Nastopiti v takšnem šovu je gotovo skrajna situacija, ki izzove vprašanje človeške identitete – kdo sem v resnici in kaj je tisto, kar me določa od zunaj? Kaj je to, kar vidijo drugi, in kaj to, kar vidim sam? Sicer pa svet nasploh vse bolj postaja nekakšna virtualna predstava. Za to v osnovi gre. V smislu – televizija je edina resničnost? Gre za to, da postaja človeška samopodoba zmeraj bolj fiktivna, izmišljena, predvsem pa nerealna. Na drugi strani se brišejo razlike. Resničnost se doživlja kot nekaj virtualnega, kot nekaj, kar izbiraš in ukinjaš po potrebi. Kakšno dozo resničnosti potrebujem? Če je množica trupel na zaslonu prehuda, situacija preveč brutalna – recimo glede na večerjo, ki jo imaš v tistem trenutku na mizi – je pri roki daljinec, da zamenjaš kanal. Človek dobiva debelo kožo in močen želodec. Po drugi strani pa se od umetnosti vedno bolj zahteva, da zbuja ugodje. In potem pride do tragikomičnih nesporazumov. Ko sem pred kratkim gledal film Nepovratno, se je zgodilo natančno to. Pridejo gledalci s svojimi dozami pokovke in kokakole in začnejo šumeti z vrečkami, jesti in prebavljati, in potem se na filmu začnejo vsi tisti prizori pobijanja, posiljevanja in mlaskanje, postaja vedno tišje in