Na prelomu v tretje tisočletje je že kazalo, da se bodo Švedi, nekako tako kot Danci, s katerimi so imeli pogosto podobno in prepletajočo se filmsko zgodovino, spet velikopotezno odprli v svet. Lukas Moodysson, novi švedski filmski up, je najprej potegnil s senzibilnim prikazom istospolne najstniške ljubezni in tako dognanim koncem filma Pokaži mi ljubezen (Fucking Åmål, 1998), da bi zanj ubijali tudi v Hollywoodu, potem pa ga je dve leti kasneje nagradil še z izvrstno Skupnostjo (Tillsammans, 2000), večdimenzionalno zgodbo o hipijevski komuni, v katero se zateče razočarana mati z dvema otrokoma. Poleg tega je bil istega leta producent filma Jalla! Jalla!, nekonvencionalne romantične komedije z imigrantskim robom, nekaj smeha je dodala Danka Susanne Bier z glasbeno navdahnjeno dansko-švedsko koprodukcijo Življenjska priložnost (Livet är en schlager, 2000), Roy Andersson pa je tistega leta bolj sofisticiranemu občinstvu postregel s kolažem čudaških prigod Pesmi z drugega nadstropja (Sanger fran andra vaningen). A ta pomlad se je hitro končala, saj se je Moodysson odpravil v marginalo, najprej z brutalno Liljo za zmeraj (Lilja 4-ever, 2002), potem pa še z Luknjo v srcu (Ett hål i mitt hjärta, 2004), ki je bila krepka preizkušnja tudi za tiste z močnim želodcem, Susanna Bier se je vrnila na Dansko in tam začela snemati hite, ki so jo pripeljali celo do Halle Berry, Andersson pa se je zaprl v svojo trdnjavo, ki mu rabi kot studio, in od tam po dolgem času prišel z novim filmom Ti, ki živiš (Du levande, 2007).