Izteka se drugi teden našega Babilona, vrvenja čustev, ras, kultur, generacij in mnogoterih intelektualnih obzorij. Vse skupaj pregneteno s testom ene najstarejših civilizacij na Zemlji, ki doživlja usodne čase v usodnem zgodovinskem trenutku. Je to samo moj vtis? Otroci z ulice se zbirajo na strateških točkah, vedno bolj spretno in vztrajno žicajo denar. Slutijo, da je skrajni čas za kopičenje zalog? Sedem tisoč let civilizacije kolo, pisava, prvi zakonik, tehnologija obdelovanja zemlje, številke, astronomija, matematika, pesništvo, kaligrafija in še in še čaka kot na šolski tabli, da jo moron iz Teksasa zbriše in napiše na novo v tudi njemu razumljivi latovščini. Marta je s Turki in Kurdi odšla v rafinerijo nafte nekje na obrobju mesta. Erik se igra z otroki v pediatrični bolnišnici. Tam je gneča otrok s čudnimi boleznimi in deformacijami. Potreben je močen želodec. Adrian je spet bolan, bruha in driska. Eva se je včeraj vrnila z dvodnevnega solo pobega v Basro. Koordinator Bagdadi, ki ga je naša izmuzljiva iznajdljivost degradirala v protokolarni subjekt, je malo jezen. Skrbelo ga je in jutri ga bo spet, ko bo opazil, da sva s Samom izginila. Odhajava na mejo s Kuvajtom. Posnela bova avtocesto smrti alias ameriški vadbeni poligon, kjer so se marinci leta 1991 šli videoigrice in raketirali vojaška in civilna vozila, avtobuse, tovornjake, konjske vprege, vse počez. Morda sva malo pozna. Pedantno štejem mostove potencialne cilje morebitnega napada. Na pavšalni arabski skici regije skušam razbrati možne stranske poti za nazaj. Moji zemljevidi so izginili v Budimpešti, zdaj bi mi prišli prav. Nekaj dni nas ne bo, spali bomo na prostem. Zato dnevnik pišem že danes, v sredo, 26. februarja 2003.