Skupina na MIT se je zavedala problema in ga je poskusila obiti z uporabo bližnjega polja, torej tistega, ki je omejeno na oddajno tuljavo in ki zato ne sipa energije v vse smeri. Vendar tudi jakost bližnjega polja z oddaljevanjem od izvora zelo hitro upada, kar zmanjšuje doseg sistema. Njegovo učinkovitost se da povečati z izrabo fizikalnega pojava, ki omogoča okrepitev učinka slabotnega magnetnega polja -- tj. z resonanco. Znana je zgodba, da pevka z zelo močnim glasom lahko izzove razbitje kozarec; ta poči, ko vibracije, ki jih povzroči primerno zapeti ton, presežejo kohezijske sile v materialu. Ta energetski prag je dosegljiv le v primeru, da se frekvenca pevkinih zvočnih valov popolnoma ujema frekvenco steklenega kozarca. Vsi fizikalni sistemi imajo svojo resonančno frekvenco, ki jim omogoča, da sprejmejo in v sebi kopičijo energijo valovanja (mehanskega ali elektromagnetnega). Pri sistemu, ki so ga razvili na MIT, je bilo treba le pravilno izbrati nihajno frekvenco magnetnega polja in parametre sprejemne antene, kar jim je omogočilo, da so zelo učinkovito shranjevali energijo, ki jo je oddajal vir, in s tem kompenzirali majhno jakost polja.