Izvajalci so dobro premislili razvrstitev točk, vsaj v instrumentalnih deležih se je razpon tonskih ustrojev vseskozi širil, edino lepi in močni glas Bernarde Fink si je zlahka in takoj pridobil več prostora. Osrednji avtor je bil Isaac Posch, skladatelj, ki ga naši glasbeniki zadnje čase precej čislajo. Ampak tudi njegovi zvoki so bili v ponedeljek v stolnici postavljeni tako, da so proti koncu vse bolj širili svojo učinkovitost. Pomerili so se z glasbo štirih skladateljev, med katerimi sta imeni Frescobaldija in Hasslerja precej bolj znani, kot sta zapuščini Rognona in Erbacha. Podjetna in vešča igra Edoarda Bellottija in Domna Marinčiča pa je pripomogla, da je ubrano zazvenela umetnost glasbenega zgodnjega baroka, časa, ki ga še vedno odkrivamo kot sopotje mnogoterih nadarjenih ustvarjalcev. Poscha bolj poznamo v njegovih vokalno-instrumentalnih delih, tokrat se je izkazalo, da je morda še bolj zanimiv v svoji "samo" instrumentalni muziki. Skrbno postavljen koncert torej, ki so ga oblikovali trije sposobni glasbeniki.