Odnosi med Kubo in ZDA so zame in za vse ljudi, ki jih poznam, velika skrivnost. Včasih so ti odnosi smešni. Castro je imel vohuna v vrhu vohunske službe CIA. Zanj je delal 20 let. Eden od vodilnih uslužbencev agencije za priseljevanje in naturalizacijo je bil njegov vohun. Eden od Castrovih prijateljev je Sadam Husein. Drugi se zdi, da je Jimmy Carter, ki je odšel k njemu na obisk z industrijalci. Radi bi se polastili kubanskega sladkornega trsa za proizvodnjo etanola. Američani gredo sedaj čez Atlantik v Irak, Castra pa puščajo pri miru. Razmerje med Fidelom in Huseinom se je začelo v osemdesetih letih. Kubanski kirurg dr. Rodrigo Albarez Cambra je v Bagdadu operiral Sadamovo hrbtenico. Če bi kdo lahko Iraku pomagal razviti biološko orožje, je to Kuba, ki ima zelo razvito medicino, na področju cepiv pa je ena najbolj naprednih držav na svetu. Pa vendar je Castro nedotakljiv. Carter je vsemu svetu zagotovil, da Kuba nima možnosti za proizvodnjo biološkega orožja. Od kod to ve? Jasno mi je, zakaj na Kubi ni mogoče narediti nič, presenetljivo pa je, zakaj so Američani pustili Castra tako zelo pri miru. V Latinski Ameriki uživa mnogo simpatij. Morala bi pisati za mehiški tednik, pa mi je Gabriel Garcia Marquez to preprečil. Marquez je Castrov prijatelj, to še razumem. Vendar je bilo zabavno, kako težko sem v ZDA našla spodobnega založnika za svojo knjigo. Dva založnika sta jo že sprejela, potem pa sta si premislila. Američani so mi dvakrat zavrnili prošnjo za državljanstvo. Hotela sem postati Američanka, ker je brez tega težko potovati. Vseeno mi je bilo, kakšno državljanstvo imam. Ker pa tukaj plačujem davke, se mi je zdelo logično, da bi imela ameriško. Do kubanskega potnega lista tudi nimam pravice, tako da težko potujem.