Tako se je ob njegovi novi knjigi mogoče namesto povzetka vprašati, ali je radikalnost njegovih izhodišče in sloga res potrebna. Ali je koristno, da izza pokoncilskih besed večkrat pridejo na površje tridentinski toni? Mislim, da ni. Kdor si bo vzel čas in prebral v knjigi nagovor Bivam kot dar in svoboda, bo spoznal njegov drugačni slog, izbrane besede in iskreno naklonjenost do človekove naporne hoje po lastni poti. Če bi ta slog uporabil tudi ob drugih priložnostih, bi si pridobil mnogo simpatij in število njegovih nasprotnikov bi bilo precej manjše. Ali torej ne bi bilo v prid Cerkve in svobodnega slovenskega prostora, če bi bili od njega deležni manj splošnih besed o ljubezni pa več ljubezni, manj besed o spravi pa več spravljivosti, manj vzvišenosti in več neposrednosti in manj nagovorov pa več pogovorov? Povedano drugače: ali ne bi bilo v najglobljem skladju z evangelijem, če bi njegovo geslo, ki si ga je vzel od Trubarja, za malenkost spremenili in rekli, da je več vredno dajati kot obstati? Ali ni dajanje pravzaprav edina prava dragocenost in razsežnost obstajanja?