Po splošnih ocenah se bo nasilje razširilo še na druga mesta, verski spopadi pa se bodo zaostrili. Vse kaže, da so nigerijske razmere spet takšne, kot so bile pred medplemensko vojno leta 1967, ko se je Biafra, naseljena s krščanskimi Iboji, skušala odtrgati od preostanka Nigerije, kjer so bili takrat politično bolj vplivni muslimani. Biafri se upor ni izšel, po krvavi vojni in hudi lakoti se je morala spet podrediti osrednjim oblastem. Zdaj so okoliščine podobne, vse skupaj pa nevarno ogroža stabilnost civilne oblasti predsednika Olesunga Obasanja, ki je na tem položaju šele leto dni, potem ko je zmagal na volitvah, ki so z političnega prizorišča odplavile vojaško oblast. Mnogi dvomijo, da bo predsednik Obasanjo, kristjan z juga države, lahko pomiril nasilje in napetost ter prepričal oboje, naj ne povzročajo novih napetosti. Še najmanj mu verjamejo, da bo v kaj takega lahko prepričal muslimane na nigerijskem severu, ki so pod vojaško oblastjo nadzorovali državo, zdaj pa so ta nadzor izgubili. Zato pa so postali bolj nasilni v domačih krajih, kjer so v večini. Ker je Nigerija zvezna država, imajo njene enote kar precej samostojnih pravic, tudi na verskem področju. Tako so začele muslimanske oblasti v zveznih državah, kjer so muslimani v večini, uvajati šariatske zakone, s čimer pa tamkajšnji kristjani niso bili zadovoljni. Neredi v Kadumi so bili prav posledica krščanskega upora v versko zelo mešani zvezni državi proti muslimanskim načrtom o uvedbi šeriatskega prava. Čeprav živijo muslimani predvsem na nigerijskem severu, kristjani pa jugu, država nima več versko nemešanih območij, kot jih je imela nekoč, kar je posledica preseljevanja ljudi v zadnjih desetletjih.