Hua Guofeng ni bil nič od tega. Kot popolnoma povprečen kader stranke se je Hua po tistem, ko je nekaj let služil kot partijski sekretar v provinci Hunana, leta 1975 ponovno znašel v Pekingu, kjer so ga postavili za notranjega ministra. Na tem položaju je bil tudi leta 1976, ko so drug za drugim umrli trije največji kitajski voditelji. Najprej premier Zhou Enlai, nato stari general in Huajev zaščitnik Zhu De in Mao Zedong. Ideološki voditelji kulturne revolucije so pod vodstvom Jiang Qing, Mao Zedongove vdove, pripravljali prevzem oblasti. Pod pritiskom vplivnega generala Ye Jianyinga je Hua aretiral tolpo četverice. Kot rešitelj domovine je Hua nato potegnil še eno zmagovito potezo. S podporo takrat zdesetkanega vodstva se je dal ustoličiti za Maovega naslednika. Da bi kot razmeroma neznani voditelj pridobil kredibilnost, je svoj vzpon na Maov prestol utemeljeval z lističem papirja, na katerem naj bi hudo bolni Mao, ki ni več govoril, 55 letnemu Huaju napisal: »Če boš ti vladal, bom jaz mirnega srca.« Čeprav so mnogi dvomili o avtentičnosti sporočila, je propagandni stroj partije, zdaj že v Huajevih rokah, domnevni Maov stavek povzdignil na raven partijskega testamenta.