Vojna mu je obrnila življenje na glavo. Iz svojega mesta, kjer je imel vse, v mesto, kjer ni imel nič. London. »Najprej je bilo zajebano. Z vrha sem padel v margino, popolno dno. A kaj naj? Življenje naj bi se nadaljevalo. Greš, spremeniš življenjski stil in počneš nekaj drugega.« Voziš avto po levi, na primer. Delaš v baru, delaš v knjigarni. »To je bila res dobra knjigarna, tam sem si odpočil od vsega in začutil sem, da se bom izvlekel...« In potem je prišlo povabilo za Winterbottov Dobrodošli v Sarajevo . Z Woodyjem Harrelsonom sicer nista imela skupnih prizorov, zato pa mu je kasneje razkazal Makedonijo. »Zelo kul tip, a dovolj divji, odštekan, odlično sva se ujela.« S Harrelsonom imata tudi podobno igralsko izkušnjo. Harrelson množični morilec v Rojenih morilcih, Janjić v Čarugi kot Prpić mali, največji množični morilec v Kraljevini Jugoslaviji, z 92 trupli na vesti. Je na filmu laže ubijati ali umirati? vprašam kar tako. Ah, na filmu je umrl vsaj dvanajstkrat, pravi. »Nekako so me vedno videli kot poltragičnega junaka, ki nesrečno konča...« tak, malce ciničen nasmešek. Najbolj dramatična smrt se mu zdi prav tista v Outsiderju . Ko se Sead ustreli v srce. In spomni se tudi samomora v neki televizijski seriji. Zaradi ženske. V kadru je uporabil pravo žiletko, bil nepazljiv in si zares prerezal žile. »Vedno kadar srečam to igralko, ji rečem, da je edina ženska, zaradi katere sem poskušal delati samomor,« spet zakrivi ustnice v nasmešek. »Znamenje je ostalo,« dvigne rokav in odkrije zapestje.