(Slovenska) politika medijske (tabloidne in kakovostne) kulture pod taktirko ekonomsko-politične strategije je nedvomno v letih po osamosvojitvi spodbujala in legitimirala nove popularne medijske oblike, ki naj bi ustrezale novim oblikam družbenosti. Kulturne reprezentacije kot posredovana popularna kultura, bodisi kot funkcija informiranja bodisi prepričevanja, so bolj ali manj odigrale pomembno vlogo pri (pre)oblikovanju posameznih in kolektivnih kulturnih identitet s tem, da so z medijsko naracijo določale pogoje vključitve in izključitve, identifikacije in razlikovanja.4 Zunanji svet, svet zunaj okvirov nacionalne kulture in države, je (bil) v medijih v skladu z takratno ideologijo reprezentiran na način drugega in na način drugosti.5 Ta način reprezentacije tujega oz. ne-reprezentacije balkanskega v žurnalizmu je bil poskus oblikovanja lokalne skupnosti, ki naj bi sestavljala del t. i. istosti kot konsenzualne nacionalne skupnosti enakomislečih. Vzpostavitev javne kulture enakosti in istosti se je v devetdesetih letih pokazala kot narativna konstrukcija populističnih podob in vrednot, ki so jih promovirale javne osebnosti - pomembni posamezniki domače srenje (medijske osebnosti, politične osebnosti, nosilci moči idr.), ki jih je medijska strategija prikazovala kot navadne ljudi, čeprav so bili prepoznani in priznani kot pripadniki/predstavniki lokalne zvezdniške skupnosti.6 Poenotenje skupnosti, torej brisanje notranje meje tujosti7, je bilo mogoče le s simulacijo kulturnega konsenza, ki naj bi izključeval vse etnično drugo iz našega načina življenja. Na ta način se lahko lokalno medijsko občinstvo - kulturno heterogeni mi (akterji, porabniki), preko diferencijacije/razlike umesti v prostor interpretacijskih vsebin, ki ga oblikujejo medijski teksti. Reprezentacija drugega in drugosti naj bi v tem smislu delovala tudi kot varovalo pred drugim, varovalo pred skupno tujostjo, ki jo predstavlja množica reprezentiranega, na primer balkanskega.8 Toda prav na tem mestu je vzniknilo problematično polje drugosti - balkanoskosti in njegove reprezentacije v slovenski (medijski) javnosti. Izvrženje balkanske (kulturne) drugosti, konstituivne druge prvine v slovenski nacionalni identiteti, iz slovenskega javnega (medijskega) prostora na eni strani in ustvarjanje množične reprodukcije stereotipov o balkanskosti na drugi strani se je izkazalo za notranje politično nujnost po distanci do vsega balkanskega, jugoslovanskega oz nekoč skupnega, s katero bi se pridobilo priznanje o naši slovenski ne-balkanskosti.9 »Slovenski kulturni nacionalizem« je zato nepisana tabu tema, ki je po zaslugi medijev ostal v senci balkanizma - balkanskih nacionalizmov po razpadu skupne države. Zanimiva in aktualna tema za sociološke in druge razprave, ki poskušajo osmisliti fenomen nacionalizma z uporabo primordalističnih in modernističnih teorij, je pripeljala do dveh dejstev: narod se vzpostavi skozi načelo diference in na način zgodovinske hibridizacije. Hibridizacija v tem smislu izključuje čistost naroda, na primer fantazmagorični in metafizični »obstoj slovenstva«, tj. večne nacionalne identitete, saj ga misli na način zgodovinske fiksacije (prepoznanje in priznanje Slovencev s strani drugih tj. Neslovencev) mešanih in kompleksnih zgodovin, kultur, identitet, etničnih skupin idr. Takšna dekonstrukcija slovenske narodne ideologije (osamosvojitve 1991) - fantomske entitete kolektivne identitete - kaže, da nacionalizem ni nič drugega kot zgodovinsko kulturna formacija.