Ko tako že nekaj časa hodita po trgovinah in sta obe že malo sitni, ker še zmeraj nista kupili ničesar, se mama odloči, da ima vsega skupaj zadosti in da bo stvari vzela v svoje roke. To je trenutek, ki si se ga bala: s polic začne jemati najgrše široke majice, v katerih si videti kot ponesrečena vreča krompirja. Predlaga ti, da si kupi hlače, ki imajo pas tam nekje nad popkom in ki iz tebe naredijo mladoletno nosečnico. Niso ravno po zadnji modi, ampak so pa poceni, ne? In potem te gleda v oči in ti zatrjuje, da v tem si pa prav luštkana in da res ne ve, zakaj se pritožuješ. In kot da to ne bi bilo dovolj, potem pristopi še prodajalka (ki ve, da je mama tista, ki ima denarnico v žepu, in ne ti) in ji začne na ves glas pritegovati. Ko se ti zelo upravičeno upreš in daš mami jasno vedeti, da sicer lahko kupi to nesrečo od hlač, ampak jih bo potem tudi sama nosila, ker jih ti pač ne boš dala nase, se začne ona s prodajalko pogovarjati o tem, kako si še malo premlada, da bi vedela, kaj je zares lepo, in kako je grozno, ker najstniki dandanes mislijo, da je dobro samo tisto, kar že imajo njihovi vrstniki.