PL (Predrag Lucić) V Nedjeljnji Dalmaciji so hoteli imeti nekakšen satirični podlistek, niso pa vedeli, kakšen naj bi bil, in kako bi ga bilo treba pisati. V tistih časih sta bila satira in humor tisto, čemur nekoliko posmehljivo rečemo sindikalni humor. Avtorji so zelo pazili, da se ne bi dotaknili tem iz samega središča dogajanja ali problemov v takratni Jugoslaviji. Zato so se eskapistično ukvarjali z zgodbami o delavskem razredu in šefih, a nekako vedno po enakem vzorcu, saj so skrbno pazili, da ne bi izrekli nič takega, kar bi bilo bistveno,ali kar bi moglo biti sporno. Ta stran je tako životarila. Niso je hoteli ukiniti, niso pa z njo naredili nič posebnega, vse do takrat, ko so jo dali na voljo Viktorju Ivančiću in Velimirju Marinkoviću. Zoran Erceg, takratni pomočnik glavnega urednika Nedjeljne , ki je bil pozneje direktor Ferala , je prepoznal Ivančićev in Marinkovićev talent. Oba sta bila takrat študenta elektrotehnike na splitski Fakulteti za elektrotehniko, strojništvo in ladjedelništvo. Na tej fakulteti sta izdajala odličen časopis z naslovom FESB, kar je kratica za fakulteto. Časopis se ni ukvarjal samo z razmerami na fakulteti, čeprav sta bila zelo neusmiljena tudi s fakultetnimi avtoritetami, temveč tudi s širšo družbeno stvarnostjo, kot se je takrat reklo. FESB je bil takrat eden zanimivejših mladinskih časopisov. To je bilo hkrati obdobje, ko je bil mladinski tisk najzanimivejši in najpogumnejši, kar ga je bilo mogoče kupiti v jugoslovanskih kioskih. Takrat je torej Nedjeljna gostila to dvojico, ki je za FESB pravkar dobila nagrado Sedem sekretarjev Skoja. Tisti, ki kaj ve o Jugoslaviji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ve, da to ni bila ravno nagrada, ki bi jo podeljevali ljubljencem sistema. Dobivali so jo bendi, na primer Pankrti, ljudje, kakršen je na primer Marko Brecelj, seznam nagrajencev, na katerem so bili večinoma ljudje, ki so takrat veljali za največje obstrance, kar jih je bilo v Jugoslaviji takrat mogoče najti. Najprej je bilo v načrtu, da bosta gostovala samo v eni številki, zato sta takrat pripravila nekakšen prikaz svojih najboljših prispevkov. Bralcem in sodelavcem Nedjeljne so bili tako všeč, da je bil problem satirične strani in avtorjev, ki bi satiro pisali s talentom in pametjo, rešen. Viktor Ivančić je že od vsega začetka najpomembnejši avtor in pravzaprav Feralova stalnica, ledolomilec, ki je nekako utiral pot. Velimir Marinković se je sčasoma vrnil k elektrotehniki, pozneje, ko je začel Feral izhajati kot samostojen časopis, pa je sodeloval kot risar Oswalda, enega od vizualnih zaščitnih znakov Ferala . To gostovanje v Nedjeljni Dalmaciji traja nekako od konca leta 1984 in od takrat štejemo Feralove številke.