Aprila leta 1979 se Jože zaposli kot predsednik skupščine RTV. Kritizira pomanjkanje ekonomske strategije neuvrščenih, leta 1981 postane predsednik MK ZKS in nadpovprečno pogosto diskutira na sejah CK ZKJ. Koncert Solidarnosti z bojem poljskih delavcev se mu zdi pozitiven, v intervjuju za Mladino pa poleti 1982 zmotno izjavi: »Ne želim podcenjevati vloge mladinskega tiska, ne morem pa se strinjati s tem, da je njegova funkcija sprožati probleme, ki si jih drugi ne upajo.« Ko je zadolženost Jugoslavije postala preočitna, ob Dnevu republike v Komunistu napiše: »Občani smo resno zaskrbljeni nad sedanjim stanjem!« in v intervjuju za Stop poudari, da je bedarija, ker je stopnja zadolženosti Jugoslavije označena kot državna skrivnost. Postane član predsedstva CK ZKS in po njegovem mnenju ima socialistično samoupravljanje velike prednosti, saj bi sicer zaradi gospodarskih razmer lahko imeli težaven političen položaj. Leta 1983 ob pomanjkanju mladega članstva v ZK in polnih cerkvah kljub vsemu priznava: »Zanemarjali smo etiko, moralo in medčloveške odnose.« Jože ugotavlja, da je nastal prazen prostor, ki ga hočejo izkoristiti tisti, ki so proti socialističnemu samoupravljanju. Radia Študent ne mara in MK ZKS pod Jožetovim predsedovanjem 14. maja 1984 ugotovi, da so v eter spustili nacistično himno. Leta 1986 Ljubljančani glasujejo proti ekološkemu samoprispevku, vendar Jože ugotovi, da je referendum kljub temu uspel, saj se ga je udeležilo 70 % ljudi.