(Tragični poraz slovenskega demokratičnega protifašizma je, da ni zmogel zbrati dovolj velike moči, da bi med vojno prevesil moč marksistične religije. Verjetno bi uspel, če bi se ljubljanska škofija odločila, da poskuša preko njega najti izhod iz državljanske vojne Mislim, da je morda največja nesreča v slovenski zgodovini, da vsaj jeseni ali že pomladi1943 ni prišlo do kompromisa med OF in Cerkvijo, med partizani in Vaškimi stražami, za skupen boj proti nacizmu. Krivda za to je na obeh straneh, verjetno pa bi do kompromisa lahko prišlo, če bi škof Rožman zmogel pozvati OF k pogovorom. Pa četudi bi potem moral - kot Kocbek in Rus - podpisati Dolomitsko izjavo. Ravnal bi pač kot kasneje Gorbačov in vzel komunistom sovražnike. in bi dobil pomoč vsaj od dela svojih nasprotnikov. Njegov uspeh je, da je preživel vse hudo, in dve generaciji kasneje doživel čeprav kratkotrajno zmago v pomladi mladinskega tiska in kulture, Roške ulice in novih političnih izbir in sesutja oblasti marksistične religije in rdeče teokracije. Tako Kocbek kot Janez, kranjski Janez, ki je s Pankrti prišel v poletje 1988, sta pomagala zrasti tisto pomlad, ki so jo potem rdeči in črni skupaj zlomili.)