Sin je ujel očetov pogled, usmerjen naravnost v sliko, v materino oživljeno podobo so se uprle oči. Kdo ve, kaj se je za to mirno obrazno masko pretakalo v srcu. Zamaknjena in molčeča sta oba zrla vanjo kot v ikono. Je njuna žalost opravičevala njuna stranpota? Tokrat je Peter bolj grebel po sebi. Droben greh ali karkoli že je obvisel bolj na njem, kajti dolžan je bil predvsem očetu. Molk, ki se zajeda med sveže stene in bogate zavese, postaja mučen. Zato ga prekine Peter, ki nosi v sebi breme in čuti, da je zdaj, ko sta čisto zase kot nekoč in je oče v negotovosti za Tanjo, priložnost, da se znebi kamna. Da, zatikalo se bo, a še preden bo oče priznal, da ima to žensko vendar po svoje rad, mu bo vrgel zadnjo karto, da se za tako ne splača žalovati. Da bi si nakopal samo prezir, lahko tudi klofute in sovraštvo obeh, tega mladi možgani niso predvidevali.