Seveda bi Ilovarjevi zvestemu bralstvu z veseljem postregli z aktualnimi, sezonsko ubranimi izsledki. Ker pa nas že od mladih nog spremlja nenehen boj z logističnimi zakonitostmi in smo tako komaj komaj ujeli sezono jagod na Cerkniškem, bo treba tokratni izpis, če si želite močnejšega učinka, zoreti do naslednjega poletja ali si ga omisliti v vezani obliki. Odprava v Žerovnico je pravzaprav plod intrigantnega telefonskega pogovora, ki se je odvijal ravno, ko se je Konzumovo čelništvo domislilo jagod in o njih ter drugih posebnostih zasliševalo tudi gospo Jožico. »Kaj pa pri Vas kuhate?« »Ja, veste,« je zavijalo, kakor pomnimo zavijati Cavazzine sosede, »pri nas imamo kulinariko.« »Kaj pa je to, kulinarika?« »Hja, to ni klasična hrana, je meso na različne načine, je zelenjava, pa ni samo za vegetarijance…« Kdaj se je Ilovar lahko uprl kulinariki? In še manj tafirbčni, ki ga je zagrabila, ko je prišlo do končnega dogovora in mu je bilo ponujeno, da se jedilnika domisli sam, ali pa se prepusti »presenečenju«. Ko je Ilovarjev s firbcem gnani sekstet prikruzal do Žerovnice, ga je v dnevni sobi Logarjevih pričakala pražnje pogrnjena miza, ki se ji je kljub prijaznim vonjavam po kuhi odrekel v prid klopi pod orehom na s sadnim drevjem zasajenem vrtu, ki nam je takoj po nevihti ponujal ultimativno zavetje in temperaturo. Temperaturo nam je najprvo dvignil, da ne omenjamo uvodnega kapselna moškega borovničevca ali grenkega orehovca, od industrijskih podobnikov tako drugačni jagodni sok in jo je ustalila prežganka, v kateri smo zavohali domačo kuro in zraven katere je gospodinja ponudila svež sezamov in polnozrnati kruh. Logarjevi upravičeno, če je soditi po pozneje zaužitih, posebej po temnejših, z zamolklo aromo navdahnjenih sadežih slovijo po svojih jagodah, za katerih prednosti naj bi bil odločilen blizu izvirajoči potok, in jih kanijo, poleg neverjetno dišavnega in šarf jagodnega žganja, endemične specialitete, kmalu ponuditi gostom sušene v jutranjih kosmičih. Sicer pa se je gospodinja izkazala s sočnim in brez kožice pohanim domačim piščancem, priložila mlad krompir iz pečice in gostilniški recept za polnjena telečja prsa presegla z nevsakdanjo, kanibalsko svinjsko različico, katere sredico je odišavila klobasa in ki so jo, po začetnem zmrdovanju nad viškom sladkobe, v bistvu lepo zaokrožili bogato opetičeni sirovi štruklji. Morda je moč iz jagod, kakor je pripomnila gostja Konzuma, ukreniti tudi kaj pretresljivejšega od z želejem kritega biskvita, a če smo se tokrat pustili presenetiti kulinariki, nas ta s preprostim, a specialitet bogatim scenosledom, vključno z narezkom, ki smo si ga izvolili za epilog, ni pustila na cedilu. Učinkovito.