Po vseh uspehih, ki so pri Plečnikovih kolegih in pri Wagnerju zbujali neskrito občudovanje, se je Plečnik v spomladnih mesecih leta 1898 lotil še diplomskega dela: urbanistično-arhitekturne zasnove kopališča Scheveningen pri Haagu.17 Kot je videti, se kompleks z veliko zdraviliško dvorano (Kursalon), gledališčem in železniško postajo ne razločuje od sorodnih šolskih del Wagnerjeve šole. Tu je dvorana z velikim polkrižnim fasadnim zaključkom, stožčasta streha teatra, kupola železniške postaje... Pač pa je dal v eni izmed podrobnosti obilo snovi za razmišljanje. To je zasnova para stebrov, ki ju je oblikoval povsem neklasično, z neklasičnim entazisom in z napeljavo stopnic deloma zunaj, deloma znotraj stebrov. Zamisel je dala bolj misliti Wagnerju kakor učencem v seminarju. Odločilna pa je bila za mladega diplomanta samega, saj mu je odprla pot razmišljanja ne samo o mogoči drugačni rabi stebra, marveč praktično o vseh poglavitnih klasičnih prvinah, ki jih pozna evropska zgodovina arhitekture vse do moderne.