Mel Gibson je tip, ki po bližnjem srečanju z električnim tokom dobi sposobnost branja misli. Pa ne navadnih, marveč izključno babjih misli, kar pomeni, da o ženskah v slabem tednu izve več kot vedo ženske same. Možakar je torej Fenomen, le da mu ni ime John Travolta, kar pa ne pomaga, da ne bi ves čas izgledal bedasto, patetično in preveč pocukrano. Le zakaj bi nas zanimal moški, ki pač sliši ženske misli, ko pa vsi zelo dobro vemo, da ženske moške pač kritizirajo in v bistvu ves čas gledajo njihove zadnjice. Hec je v tem, da je prava ženska samo tista, ki pove to, kar misli. Kar ne misli, pač ne pove. Vse ostale niso vredne zanimanja, zato nas prav malo briga, kaj se potika v njihovih glavah. Sicer pa, ko človek vidi Pamelo Anderson, zelo dobro ve, da misli, da ima najlepše prsi na svetu. Ko vidi Angelino Jolie, ni vrag, da ne bi takoj ugotovil, da misli le na oralni seks. Ko vidi Demi Moore, pa mu je takoj jasno, da misli na čase, ko je bila zvezda. Zakaj bi torej brali ženske misli, če brez tega dobro vemo, kaj mislijo. Kaj ženske ljubijo je tako le film, ki misli, da je odkril Ameriko, kar je neumno, saj je v resnici odkril samo stvari, ki jih ljudje kot za šalo odkrivajo v vsakdanjem življenju. Kaj ženske ljubijo je torej film, ki je Mela Gibsona spremenil v mehkužca, sam pa sem ves čas čakal, kdaj ga bo spremenil še v mlado mamico in mu dodal priimek Schwarzenegger. Zanimiva ideja, slaba realizacija, grozljivo sluzast konec in Mel Gibson, ki misli, da je za dober film dovolj samo dejstvo, da si noge depiliraš z vročim voskom in misliš, da te ne bo bolelo. Film o mislih, ki je pozabil misliti, torej. Ocena 2 in pol