"Rada se spominjam svojih otroških in mladostnih let. V družini smo bili trije otroci, ki smo se med seboj imeli radi, saj drugače skorajda ni moglo biti, kajti tudi mama in oče sta se imela zelo rada. Bila sta nadvse delavna in poštena, živela sta za družino in nas otroke. Bili smo navajeni skromnega življenja, a smo kljub temu bili srečni. Jaz sem zelo rada hodila v šolo in še zdaj hranim spričevala, v katerih prevladujejo petke. Želela sem postati učiteljica, vendar me starši niso mogli šolati. Tistega, česar sem se naučila v šoli, nisem nikoli pozabila. Najraje sem imela zemljepis in zgodovino, za spise pa sem skoraj vedno dobivala petke. Veste, pozneje, ko so začeli otroci hoditi v šolo, sem jim lahko pomagala pri učenju. Skupaj smo reševali ulomke in naloge iz drugih predmetov, velikokrat, to sedaj že lahko povem, pa sem svojim otrokom napisala tudi kakšen spis. Kakšno veselje je bilo doma, ko so za spis dobili petko.« Igrivih oči pripoveduje, da si je kot mladenka želela deset otrok, a je narava odločila drugače. Po poroki s sedaj že dvaindvajset let pokojnim možem Jankom, ki je bil nadvse dober, razumevajoč in ljubeč mož, tako želenih otrok ni bilo. Od obupa jo je skoraj pobralo, mož pa jo je tolažil in govoril, da bosta pač posvojila kakšnega otroka. In ker za dežjem vselej posije sonce, je le-to posijalo tudi v domačijo Zakuškovih v Selnici ob Dravi, ko je na vrata potrkala mlada mamica s šestmesečno deklico Tatjano. Le nekaj časa naj bi ostali pri njih, a je neke noči mamica odšla in se ni več vrnila. Tako sta Janko in Marija malo Tatjano vzela za svojo. Pet let pozneje ju je soseda z dvema rejenčkoma povprašala, ali bi pod streho vzela še kakšnega otroka. In potem se je začelo. Še isto leto je v hiši zavladal otroški živ žav, saj sta sprejela kar pet otrok in potem jih je bilo iz leta v leto več. Kadar je bila socialna služba v zagati, kam z majhnimi nebogljenčki, zaznamovanimi z bridko usodo zapuščenosti, zanemarjenosti ali trpinčenjem, je vedela, na katera vrata mora potrkati. Janko in Marija sta nesebično razdajala otrokom vse tisto, česar jim njihovi biološki starši niso hoteli, znali ali mogli dajati, ne glede na to ali je bil v prijaznem domu en otrok ali dvanajst in več. Vsak otrok, ki sta ga Zakuškova sprejela, se je hitro vživel v veliko družino in v njej ostal. Ko so otroci odraščali, so odhajali od doma, drugi so prihajali, vedno pa je bilo v hiši vsaj dvanajst otrok. Mož Janko je pridno dozidaval sobe, navajal otroke k delovnim navadam, Marija je kuhala, prala, šivala. Kako sta vse to zmogla? »Bila sem navajena delati, zato mi ni bilo težko, tudi zato ne, ker smo se vselej dobro razumeli. Seveda sva se z možem trudila, da sta v hiši vladala red in čistoča in k temu navajala tudi otroke. Skrbela sem, da so bili vsi obroki od zajtrka do večerje vsak dan ob istem času, kar se mi je zdelo za zdravje otrok zelo pomembno. Vso zelenjavo smo vedno sami pridelali in zredili prašiče. Tako je še danes in kot se reče, kruha nikoli nismo stradali. Tudi razvedriti smo se znali z raznimi igricami, poleti pa smo se odpravili na morje s kombijem in avtom. Možev prijatelj je v kombi nabasal mene in nekaj otrok, mož pa je vozil ostale otroke. To so bile nepozabne počitnice. V Punatu smo zasedli nekaj prikolic, ki jih je imela Elektrarna Fala, kjer je delal mož,« se živo spominja Zakuškova babika.