Ko sploh niso več vedeli, kaj bi sami s seboj, so se odločili za izkrcanje na Jabuko. In to je potekalo takole: najprej so izkrcali murterskega luškega kapitana Rameša in ga oklicali za otoškega guvernerja. Ta je potem v imenu svoje celotne posadke razglasil Samostojno republiko Jabuko oziroma krajše SRJ. Novopečeni guverner Branko se je vzpel po strminah svojega novega teritorija in s črnih sklanih pečin Republike Jabuka je kmalu zadonel njegov prvi goreči guvernerski govor, v katerem ni pozabil omeniti nujnosti dobrih sosedskih odnosov z Republiko Hrvaško, od katere se je Jabuka ravnokar odcepila. Vzpodbudil je tudi k ohranjanju in razvijanju dobrih odnosov z drugimi objadranskimi deželami in državami vsega Sredozemlja pa tudi širše. Za začetek so h guvernerju na Jabuko izkrcali še mlado fotografinjo Neto, pa niti ne toliko zaradi morebitnega popravljanja izjemno kilavega demografskega stanja na otoku, ampak predvsem zaradi potrebe, da se vsa ta zgodovinska dejstva primerno dokumentira in fotografsko zabeleži v pouk in poduk bodočim generacijam. Če pa se bosta prva naseljenca Jabuke slučajno hotela pozabavati tudi z ohranjanjem vrste, naj ostane to na izbiro kar njima samima, je nazadnje sklenil preostali del posadke calafurie. Njih je tako ali tako čakalo zapleteno odločanje o zasedbi diplomatskih mest na številnih načrtovanih veleposlaništvih Samostojne republike Jabuka po vsem širnem svetu.