A to seveda ni odgnalo prav nikogar, ki navija za železarje, da si ne bi ogledal novega večnega derbija tokrat v gorenjskem hokejskem hramu. Naval na tribune dotrajanega objekta, ki bi si zaslužil prenovo, je zgovorno dokazoval podatek o nekaj manj kot tisoč prodanih vstopnicah dan pred srečanjem. Podobno kot pred zadnjim medsebojnim dvobojem teh dveh tekmecev, ko je bila pred Tivolijem neznosna gneča, so tudi v torek parkirani avtomobili ob poti do Podmežakle dali vedeti, da tokrat to ne bo "le" eden od derbijev. In res je bilo tako, o samem spremljevalnem programu pred in med tekmo pa tako ali tako pišemo na posebnem mestu. Začetek tekme ni prinesel pričakovanega pritiska domačih igralcev na vrata finskega čuvarja mreže pri zeleno-belih Tommija Satosaarija. Ravno nasprotno. Že v 1. minuti bi Gašper Župan lahko povsem spremenil poteg dogodkov na ledu, a je naš reprezentančni vratar Robert Kristan ob njegovem strelu iz bližine ostal mrtvo hladen ter obranil njegov strel. Seveda težko rečemo, da bi Olimpija ob zgodnjem vodstvu tekmo tudi dobila, a povsem drugače bi v takšnem vzdušju na mlade hokejiste iz Tivolija psihološko delovalo vodstvo. Tako je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo začel delovati jeseniški stroj, ki v uvodnih minutah ni poganjal v najvišji prestavi. No, ni bilo treba čakati dolgo, manj kot do izteka prvega dela, ko je Tomažu Razingarju in ostalim steklo. In to kako! V minuti in pol so rdeče-beli zmajem nasuli kar tri zadetke ter s tem praktično odločili zmagovalca. Vsi goli so padli po nezbranosti v Olimpijini obrambi, zadnji celo ob igralcu več za goste. Še enkrat se je torej izkazalo, da so Ljubljančani kaznovani pravzaprav za vsako napako pred svojim golom, kar je gotovo posledica tako kakovosti kot tudi neizkušenosti njihove zadnje vrste.