Počasi sem se zdramila. Nisem takoj vedela, kje sem. Kakšne sanje! Rahlo sem se pretegnila, ko mi je možgane prešinila misel: 'To niso bile sanje!' Široko sem odprla oči in pogledala okrog sebe. Bila sem sama. Poskušala sem se spomniti, kaj se je zgodilo včeraj. Pustila sem, da me je kopal kot otroka. Čutila sem, kako mi je vsa kri udarila v lica. Bilo je, kot bi bila začarana. Morala sem si priznati, da česa takšnega še nisem doživela. Počasi sem se spominjala, kaj vse se je še dogajalo v spalnici. Sploh nisem vedela, da premorem toliko strasti. Vedno sem bila bolj zadržana, ampak z njim so mi včeraj očitno popustile vse zavore. Upala sem, da je že odšel. Rada bi zbrala svoje misli, preden ga spet srečam. V tistem trenutku so se odprla vrata spalnice in vstopil je. Nepremično sem ga gledala in si potegnila odejo do brade. Na sebi je imel le brisačo ovito okrog bokov. Čutila sem, kako mi rdečica zaliva lica. Samo nasmehnil se je in položil zajtrk na mizico ob postelji. Naredil mi je zajtrk!!! Skuhal je kavo!!!