V njej so bile vse malenkosti, ki sestavljajo življenje, vsa protislovja, vse Sonjine laži in olepšave, pa tudi moje ugotovitve, moji komentarji, včasih sem pod vrsticami narisal risbico ali pa prilepil fotografijo, neka stran je bila čudno izbočena, skoraj sem že pozabil na odeblino in ko sem razprl strani, sem zagledal zob. Nekoč, takoj na začetku, sem jo peljal k zobozdravniku, da ji je popravil njene gnile zobe. Zobozdravnik, moj sošolec iz osnovne šole, ji je moral izdreti zob, korenina je bila preklana in gnila, zob sem potem oblepil s prozornim samolepilnim trakom in ga prilepil na sredo strani, zraven pa napisal: Sonjin gnili zob. Počasi, z nekakšno slastjo sem listal Sonjino knjigo, list za listom, vrstico za vrstico… Sploh ne vem, koliko časa je minilo, za okni je bil dan, potem večer in noč, pa spet dan. Nekaterih stvari in dogodkov v minulih treh letih, kolikor je trajala najina zveza, se nisem več spomnil in sem jih zdaj presenečen odkrival, kot da jih je doživljal nek drugi par… Na začetku sem bil vzhičen nad njenim telesom, to dokazuje risbica ob strani, detajli njene bradavice in črne pike tik pod njo, okorna risbica, ki pa je kljub vsemu dovolj natančna. Risbici sledi natančen opis njenih dojk. Spominjam se, da sem prve zapiske pisal na skrivaj, za mizo v sobi, ko je ona ležala na postelji zvita v klobčič… Njeni dojki sta veliki, pa ne preveč, ravno prav, toliko, da jih lahko objamem z dlanjo. Če razširim prste kolikor morem, njena joška poleže v mojo dlan in med prsti v drobnih hribčkih sili ven. V dlani čutim njeno trdo bradavico, kako me pika. Z dlanjo ne pridem do njenega telesa, toliko slastno kipečega ostaja na koncu vršičkov mojih prstov. Piše na straneh ob risbici njene dojke. Nekaj strani naprej je na sredo prilepljena fotografija, polaroid, takrat še ni bilo digitalnih fotoaparatov. Na sliki je Sonja sredi najine velike postelje. Pokrčena je v položaj zarodka sredi razkopanih rjuh. Spi. Pod fotografijo piše: Po ljubljenju. Zanimivo, da sem uporabil besedo ljubljenje. Te besede nisem nikoli maral, vedno se mi je zdela patetična, posladkana. Raje sem imel besede, ki so bile bolj konkretne, bolj stvarne… Tistikrat, dvanajsti avgust, je pisalo ob robu, pa sem pod pokrčeno in nago telo napisal: ljubljenje. Spomnil sem se tistega dneva. Res sva se ljubila. Bilo je lepo in spontano… Grozna vročina, še piše ob strani. Točno! Bil je najbolj vroč dan poletja. Gostilna Delfin, spet piše v kratkih, raztrganih sporočilih pod sliko, sledijo besede: rakov koktail, brancin, malvazija… Peljal sem jo na morje, zdaj se spomnim vsega. Prvič je bila v hotelu, na morju pa tretjič… Obrnem stran… Sonja je bila do sedaj na morju dvakrat. Obakrat s kolonijo v Baški. Poslali so jo s socialnega. Ni se dobro počutila. Vsi otroci so dobivali pisma. Vsak dan so jih delili po kosilu. Njej ni pisal nihče. Pravi, da se je enkrat zaklenila v stranišče in jokala. Stiskalo jo je v grlu, da ni mogla požirati solz. Mislila je, da se bo zadušila. Na vrata je potrkala vzgojiteljica. Sram jo je bilo. Ko sem jo vprašal, česa jo je bilo sram, je skomignila z rameni in rekla, da ne ve, najbrž pa jo je bilo sram, ker edina ni dobila od doma pisma in da je vzgojiteljica vedela, da jo je to prizadelo. Stara je bila devet let. Ko sem prebral ta zapis, sem se spomnil vsega. Spet sem obrnil stran in se zazrl v fotografijo golega dekleta, ki leži v hotelski sobi, pokrčena v položaj zarodka. Najbrž sem zaradi te ganljive zgodbice napisal, da sva se ljubila. Zgodbo mi je povedala v gostilni, ko sem jo učil, kako se očisti pečena riba. Nikoli še ni jedla brancina, nikoli še ni bila v hotelu in nikoli je ni postregel natakar v črni obleki in z metuljčkom za vratom. Potem sva šla v sobo in naga legla na posteljo. Bila je vročina. Grozna vročina poletnega popoldneva. Dotaknil sem se je. Dotaknila se me je. Kar tako. Dotik je zazvenel kot podaljšek zgodbe, kot dokaz bližine, ne sočutja, temveč nekakšnega tovarištva. Dotik kot sporočilo, da se življenje spreminja in da se otroške solze lahko izgubijo v njem. Potem sva se božala. Brez besed so drsele najine roke po najinih telesih. Stisnil sem jo k sebi in jo objel tako močno, kot da hočem zlesti vanjo, jo vzeti vase in jo zaščitil. Ona pa se me je oklenila, kot da je tik za njenim hrbtom globok prepad in se samo z objemom lahko obdrži na tej strani. Začela sva se premikati drug v drugem, kot da bi naju zibali valovi, počasno in nežno šumljanje morja, ki se je pod oknom najine sobe butalo ob obalo… Ko je zaspala, sem vstal in sedel k mizi, iz torbe sem potegnil črno knjigo, ki sem jo neprestano nosil s sabo in pa polaroid. Slikal sem jo. Ko je zablisnil fleš, je trznila, ni se zbudila. Fotografijo sem nalepil na prazno stran in pod njo napisal: Po ljubljenju. Potem so bile tu še strani, popisane na drobno z različnimi podatki. Ko sva bila že nekaj mesecev skupaj, to se natančno vidi po datumih na robu strani, sem hotel vedeti seznam njenih ljubimcev. Najbrž sem se takrat navezal nanjo in sem se želel prepričati, če je bil kdo boljši od mene. Vedno, kadar sem se začel bolj natančno zanimati za žensko, me je popadla blazna želja, da bi vedel za vse svoje predhodnike. Mimo njih sem se hotel zriniti na prvo mesto, jih premagati in prav zato sem silil v podrobnosti. Pravzaprav sem s seznamom ljubimcev mučil samega sebe, vendar si nisem mogel pomagati. Tako je nastal seznam, ki ga je Sonja potem še dopolnjevala, saj se je kakšnega svojega bivšega fanta spomnila šele kasneje. Na strani, ki je namenjena njenim minulim partnerjem, je kar nekaj različnih pisav in svinčnikov, vrivkov in puščic, kar daje strani nadih likovnosti. K posameznim njenim fantom pa sva se vračala tudi na drugih mestih knjige in z drugačnimi detajli. Na tej strani pa so bila imena in zgolj skopi opisi: Mito, na skladovnici drv, Matej in Mirko, z njima samo nekaj dni, Pero, prva resna zveza, zvedel za Mitota, me je zbil… eden, ne vem imena, na neki zabavi, ni bil Slovenec… Matej, brez veze… Gandi, pravo ime Gorazd, podoben Kristusu, hotel me je v rit, bil peder… Mare, še prej Simon, nekaj časa z obema, Simon zbil zob…