ostilna pri Jozeju v Požganici je bila ondan proti večeru skoraj prazna, le v posebni sobi je bilo živahno. Podjetniki Lipi, Pepi, Hanzi in Nanta so sedeli za okroglo mizo v sobi, iz katere je bil lep pogled na Peco. Dobili so se pred novim letom, ker so pač sorodne duše. Možje so se pohvalili drug drugemu, kako uspešno je bilo iztekajoče se leto. Lipi je nekaj govoril o stotih milijonih dobička, Pepi o petdesetih, Nanta pa se ni mogel ravno pohvaliti. Hanzi pa je presenetil vse. »Padlo bo tristo čistega,« je rekel in usta so se mu razlezla. »Dober si, dober, saj to sem ti že večkrat rekel,« je Hanziju hotel ugajati Lipi. »Bolj kot gre transkripcija proti koncu, vedno več imaš. Take rabimo na Koroškem,« je dodal Nanta, Pepi pa ga je hitro popravil, češ da se ne reče transkripcija, ampak tranzicija. »Saj ni pomembno, ali je prav transkripcija ali ekstradikcija, glavni je denar. Kolikor ga imaš, toliko veljaš,« je nadaljeval Lipi, potem pa je vstal, natočil letošnje vino v štiri kozarce in možje so nazdravili transakciji, ali kako se že reče tistemu, ko - če si dober, hitro obogatiš.