Inkret je prebral iz svojega zapisa, ki je objavljen tudi v gledališkem listu, da se je Franci Križaj vrnil v gledališče kot bronasti stražar. Zdaj se je Križaj vrnil, prišel je nazaj v gledališče, ki mu je bil zvest do konca, žal pa ne več na oder, ampak simbolično in za zmeraj samo še v ta njegov mali Panteon … Ta spomin je dolg, njegovi začetki sežejo precej pred Križajevo celjsko dobo. Spominjam se, kot bi bilo včeraj. Bilo je v pozni pomladi 1965, ko je Franci končeval študij, za diplomsko predstavo so mu profesorji na Akademiji določili Cocteaujev Peklenski stroj, modernistično varianto starodavnega mita o kralju Ojdipu. Bil je precej starejši in seveda pametnejši od sošolcev v letniku, imel je odsluženo vojaščino, gledališko ime si je ustvaril že pred tem, z režijami na nekdanjem Odru 57, s Smoletovo Antigono in dvema dramama Primoža Kozaka, Afero in Dialogi (to dramo, prvo, ki je bila pri nas napisana »na rob stalinističnim procesom«, je režiral skupaj s Tarasom Kermaunerjem), nič manj s celovečernim, radikalno »političnim« in zato bolj ali manj zamolčanim filmom Zarota. Vse te režije so jasno pričale o kritičnem odnosu do oblasti in za to je bilo treba takrat nemalo civilnega poguma … Jasno, da nas je mlajše Franci s svojo avtoriteto, prepričljivo analitiko in odrsko fantazijo in enako z dobrodušno ironijo hitro osvojil: poslušali smo ga pozorno in se zaupljivo prepuščali njegovi, rekel bi, integrativni sugestivnosti.