Če bi se vprašali, kje ga je Milošević najbolj polomil glede na odnose znotraj svetovne politike, bi lahko rekli, da je svojo vlogo jemal mitično, da je bil v svojem bistvu prepričan v svoj prav, v svojo izbranost, po domače povedano, bil je megaloman in do zadnjega trenutka se je skrival za »veliko mamo« Rusijo, bil je incestuozen, upam si reči, da je bil zgolj šibek psihopat. Imel je neverjeten dar za manipulacijo in njegova obramba, ki si jo je sestavljal sam, je bila naravnana skozi strategijo manipuliranja, s čustvi, dejstvi, moralo, vse to pa je retorično izvajal v ciničnem jeziku in s prezirom do vsega, kar ga je obdajalo. Če primerjamo njegovo življenje in smrt z življenjem in s smrtjo njegovih diktatorskih predhodnikov, nas osupne predvsem razkorak med njihovimi nadutimi javnimi nastopi in bednimi konci. Kako zelo so znali nastopati pred ljudstvom, ko so bili na oblasti, in kako zelo so bili bedni v svojih zaključkih. Že večkrat sem omenjal mit o kralju Krezu, o dejstvu, da lahko svoje življenje dokončno oceniš šele v tisti zadnji minuti in več kot očitno je, da se je primer Milošević prav tako končal v potrdilo omenjenega mita.