Res je, ogrski kralj Matija I. Korvin (= krokar), vladal je od 1458 do 1458, je pred smrtjo gospodaril nad obsežnim ozemljem, ki je obsegalo dobršen del srednje Evrope, in ob tem, pomenljivo, za Avstrijce pa sploh bogokletno, si je navsezadnje »dovolil« celo umreti v cesarjevi postelji na Dunaju … V zavest preprostih sodobnikov se je Korvinova podoba seveda vtisnila predvsem zaradi njegovega uspešnega bojevanja z grozovitim Turkom, krivoverno to nesnago, sicer pa je bil naš kraljevski krokar pogosto oziroma praviloma zvest temu svojemu imenu tudi z nič kaj nežnim, recimo mu kar nečloveškim odnosom do vseh drugače mislečih. Samo primer slednjega: njegova najemniška vojska je ob obleganju nekega češkega mesteca vanj katapultirala - odrobljene glave zajetih branilcev. No, bodisi tako in drugače, po njegovi smrti se je (»… resnični Matija Korvin je v vsej svoji (ne)slavi zaživel šele potem, ko je umrl…«) rodil mit o kralju, vladarju, ki ga v posameznih deželah častijo ali ga sovražijo, kakor bi jim vladal še danes. In kaj pravzaprav o kralju Matjažu (natančneje: tistih pol ducata različnih imen in podob) »pripoveduje« pričujoča knjiga? Zgodba: že omenjeni osramočeni Dunajčani so ga takorekoč zbrisali iz svojega zgodovinskega spomina (nanj spominja samo še ime zakotno zakotne predmestne uličice); Slovenci smo ga »pokmetili«, mu nadeli brado in ga zaprli v goro Peco; Hrvati so svojemu kmečkemu kralju Ambrožu Gubcu po njem nadeli ime Matija; Madžari so…