Pred kratkim sem se udeležila tekme v triatlonu Ironman v Celovcu. Mnogi veste, da to pomeni (pre)veliko plavanja, kolesarjenja in teka, tako rekoč naenkrat. Na prvi pogled dogodivščina ni videti preveč zdrava. Ker se s športom ukvarjam »od zunaj in od znotraj« že kar nekaj časa, lahko mirno zatrdim, da je preizkušnja zdrava ravno toliko, kot se nanjo pripraviš. Seveda je pomembno predvsem, kako se je lotiš. Če se nanjo pripraviš temeljito, z redno sistematično vadbo, ki zahteva veliko samodiscipline in odgovornosti do soljudi, ki živijo s tabo, si mnogokrat prisiljen pogledati sebi v obraz in dušo. Med vadbo preživiš veliko časa s sabo, nikamor si ne moreš uiti. Sam si in zgodbe vsakdanjega življenja te spremljajo in se prepletajo, ko tečeš, plavaš ali voziš kolo. Zelo redko se posvetiš samo naporu, mogoče v kakšnem klancu, ali ko si nekaj želiš preteči ali preplavati v hitrejšem tempu. Vadba je dragocen čas, v katerem jih predelaš in posvojiš. Prek športa stopaš v življenje, ki mu mnogi dandanes hočejo nekam uiti in ves čas z nečim in v nekaj bežijo, sebe pa mimogrede kar nekje pozabijo.