Po drugi uri popoldan pa so Jesenice oživele. Vse poti so namreč vodile v jeseniško dvorano, ki je bila tokrat napolnjena skoraj do zadnjega kotička in je spominjala na tekmo z Olimpijo oktobra 2004, po prihodu »ljubljanske četverice« na Jesenice. Pred dvorano je bilo živahno kot že dolgo ne, polne roke dela so imela tudi dekleta v obeh lokalih v dvorani, ki so morala postreči vsem žejnim grlom, še več dela pa jih je čakalo po tekmi v sami dvorani. Po zadnjem pisku sirene in podelitvi so se navijači preselili na ledeno ploskev, igralce pa je čakala naporna pot v slačilnico, saj se je bilo treba prebiti skozi množico navdušencev, ki so se hoteli rokovati z junaki v črno-rdečih dresih. »Še malce počakajte, samo še šport si ogledajo po dnevniku, potem pa se boste lahko veselili skupaj z njimi,« je uradni napovedovalec miril navijače, ki so z nestrpnostjo čakali na prihod svojih ljubljencev iz garderobe. In so le prišli. Večina z rdečimi pričeskami, najbolj zanimiv pa je bil Anže Terlikar, ki je imel pobrito glavo z rumeno zvezdo. »Bile so štiri rdeče, zlata pa je za prvo mesto,« je razložil pomen pričeske Terla in skupaj s soigralci zasedel mesto na tribuni. Vsi so imeli priložnost povedati kaj zanimivega, večina pa se je zahvalila navijačem za zvestobo in za imenitno podporo. Rdeča nit je bila Siva pot, ki jo je »potegnil« predsednik Pavel Rupar, Drago Mlinarec se je »razgovoril« s Prelepo Gorenjsko, najbolj srečen pa je bil Damjan Dervarič, ki je dejal, da mu ta naslov pomeni največ.