Poglejmo si ekstremen primer molčanja neke starejše Angležinje, ki je prejela pismo z novico o materini smrti. Njeno obnašanje so mi opisali kot tipično angleško: z mirnim glasom je navzočim povedala, kaj se je zgodilo. Pri tem ni niti trenila z očesom niti se ji niso orosile oči. Morda se je hitreje kot ponavadi poslovila iz družbe, vendar je njena reakcija pričala, da je stoično sprejela udarec. V družbi prijateljic ni nikoli več omenila mame in njene nenadne smrti. Pravila obnašanja dami »stare šole« torej ne dopuščajo silovitih čustvenih izbruhov niti zaupnosti glede (verjetno neizmerne) žalosti. Ta odziv priča o vrednotah, ki na prvo mesto postavljajo obvladovanje emocij in flegmatičen odnos do vsega, kar posameznika doleti. Lahko si predstavljamo, da se ljudje, ki strogo nadzorujejo svoje čustvene odzive, razjočejo v samoti in sami nosijo vso težo bolečine ob izgubi, ker jim dobra vzgoja ne dopušča, da bi skrbi in bolečine posredovali drugim in jih prosili za tolažbo.