Mnogo učencev se je učilo meditacije, metode za obvladovanje stresa in vzpostavljanja stika z notranjim jazom, pri učitelju zen budizma Sengaiju. Eden od njih se je težko prilagajal strogim pravilom, ki jih je treba upoštevati v samostanu. Ponoči, ko je v spalnici zavladala tišina, se je pogosto odtihotapil iz samostana, preskočil zid, ki je obkrožal dvorišče, in odšel v mesto na zabavo. Sengai je neke noči, ko je pogledal v spalnico učencev, ugotovil, da ta učenec manjka. Ob visokem zidu, ki ga je preskočil neubogljivi učenec, je našel stol. Sengai je umaknil stol in se postavil na njegovo mesto. Ko se je učenec vrnil, je, ne da bi vedel, da stola ni več, postavil svoje noge na učiteljevo glavo in z nje skočil na zemljo. Ko je videl, kaj je storil, se je močno prestrašil. Razbijati mu je začelo srce, roke so mu drhtele in čelo mu je oblil hladen pot. Sengai pa mu ni očital njegovega prestopka niti ga ni kaznoval, temveč mu je z mirnim glasom namenil tale nasvet: »Zgodaj zjutraj je zelo mrzlo. Pazi, da se ne prehladiš«.