“Zgodovina se začenja ustvarjati brez Zahoda in morda se bo lepega dne obrnila proti njemu,« je v daljšem eseju, ki ga je pred časom poslal svojemu političnemu učencu Nicolasu Sarkozyju, zapisal Edouard Balladur, nekdanji francoski premier. Po njegovem mnenju se lahko zahodnjaki tej črni napovedi izognejo, če bodo dojeli, da se morajo povezati v največji možni meri. Ne čudi, da je Balladur, po rodu sicer Armenec iz turškega Izmirja, svoje razmišljanje naslovil »Pour une Union occidentale entre l'Europe et les États-Unis« (Za Zahodno unijo Evrope in ZDA). In ga posadil na šele nedavno na novo zorana tla, s katerih je izginil razraščen skepticizem dveh starocelinskih politično-gospodarskih stebrov, Francije in Nemčije, do ameriške hegemonije. Evropa, ki jo zdaj že skorajda vsi enačijo z Evropsko unijo, kaže trenutno veliko bolj zdravo podobo od Balladurjeve diagnoze. Lizbonska pogodba s predvideno uspešno ratifikacijo jo je razbremenila tavanja v institucionalni megli, skupna valuta postaja svetovni hit namesto obnemoglega dolarja, žerjavice na Balkanu in dlje proti Kavkazu so pod nadzorom in gospodarstvo zajema sapo. A rdeča lica niso znamenje, da je tudi z vsem telesom vse v redu. Bolj kot Balladurjev strah pred izgubo zahodne zgodovine je zanimiva študija Chathama Housa in fundacije Roberta Schumana o kitajskih pogledih na Evropo. Ta jim predstavlja bolj preteklost kot prihodnost – je vase zagledana, obrambno postavljena, dekadentna in utrujena. V očeh kitajskih politikov in gospodarstvenikov je Evropa v preveliki meri samozadovoljna, da bi sprejemala spremembe in se predala tveganjem. Z drugo besedo, postala je povsem nepodjetna. Zanimivo je, da je podobna raziskava leta 2006 v Indiji izrisala še mračnejšo evropsko prihodnost. Tamkaj so jo videli v gospodarskem zatonu, premajhno, še premalo enotno in preveč zazrto v preteklost, da bi cvetela še v bodoče. Mnogi so jo ocenili tudi kot preveč rasistično in protekcionistično, njeno prizadevanje, da bi bila tako imenovana »mehka velesila« (ne vojaška, ampak razvojna) pa kar za smešno. Indijsko videnje Evrope je takrat neki tamkajšnji komentator ilustriral z davno zbadljivko Mahatme Gandija, ko je na vprašanje, kaj meni o evropski civilizaciji, odgovoril: »Ta ne bi bila slaba ideja.«Resnici na ljubo se Evropa v zadnjega pol stoletja ni povezovala zaradi izzivov, ki jih dandanes postavlja globalizacija, ampak zaradi notranjih zahtev – da zruši bariere, kakršna je bila železna zavesa, ter zaradi zagotavljanja miru. Ne glede na kateri strani zavese so se znašli, je bil večini zdaj živečih Evropejcev sorazmeren družbeni razvoj položen v zibelko, in postal, če odmislimo Balkan, že tam od osemdesetih let prejšnjega stoletja sem, dokaj premočrten, čeprav različno intenziven. Nihče, razen morda kakšnih zakrknjenih pesimistov, dandanes ne dvomi, da je novorojenim Evropejcem v zibelko zdaj položena tudi celovita politična stabilnost, čeprav je med volilci neredko slišati kakofonijo številnih nacionalnih interesov, ki so se v še ne tako davni preteklosti izkazali za pogubne. Ostaja pa vprašanje, ali je to Evropa, ki jo je mogoče dati na globalizacijski prepih ter se lahko sama sprehaja med velikani, kakršne so ZDA in postajajo Rusija, Kitajska, Indija. Balladur je prepričan, da ne, njegovi kritiki, da morda še ni, a zagotovo bo.Eden glavnih problemov Evrope je, da svetu ne govori z enim glasom, če pa že, potem ta prihaja iz Washingtona. Za njegovo razrešitev je seveda najlaže povezati staro celino in Novi svet v en civilizacijski sveženj (brez aluzij na Gandija), ki bi moral predstavljati novo gospodarsko, politično in vojaško povezavo med ZDA in Evropo na ravni resnične Unije. Ko je ob imploziji Sovjetske zveze k novi transatlantski organski povezavi pozival tedanji ameriški državni sekretar James Baker, se je ta zamisel tudi Balladurju zdela preuranjena. Amerika je bila naenkrat obdarjena z edinstveno premočjo, Evropa pa prešibka in polna negotovosti zaradi dominantnosti zaveznice čez lužo. Še ne dvajset let kasneje je slika nekoliko drugačna. Ameriška moč ob dvigajoči se Rusiji in hitro rastoči Kitajski ni več tako absolutna, na Bližnjem in Srednjem vzhodu pa je celo vidno načeta. Evropa je dosti bolj samozavestna, notranje skorajda povsem konsolidirana, a ostaja prešibka za samostojno svetovno velesilo. Zahodna unija je torej mogoča na zelo enakopravnih temeljih in celo mamljiva, kar je na neki način že minulo jesen potrdila nemška kanclerka Merklova, ko je dejala, da Američani in Evropejci napačno razumejo transatlantske odnose, če združevanja moči ne vidijo kot skupnega interesa, da lahko živimo po naših (zahodnih) vrednotah. Balladur predlaga v »svoji« Zahodni uniji stalno tajništvo, ki bi pripravljalo skupna stališča za mednarodna srečanja, postopno oblikovanje enotnega čezatlantskega tržišča, povezavo dolarja in evra, zlitje energetske in varnostne politike in formiranje transatlantskega izvršnega telesa s sestanki na vrhu vsakega četrt leta, katerega pristojnosti ne razčlenjuje. Nekateri v eseju vidijo zelo razvlečeno Schumanovo deklaracijo iz leta 1950, ki je utemeljila formiranje sedanje Evropske unije. A vprašanje, ki se pred prihodnjo Evropo dejansko postavlja, ni več civilizacijski unionizem, marveč kako ga preseči in v novem, povsem globaliziranem svetu preživeti. Tako kot je Evropska unija nastala bolj zaradi notranjeevropskih potreb po stabilnosti celine in brisanju gospodarskih, političnih in navsezadnje fizičnih meja, tudi Balladurjeva Zahodna unija ne išče resničnega odgovora na zunanji izziv, ampak zgolj notranjo kohezijo zahodnega sveta. Seveda na tak način ne ustvarja nove zgodovine, marveč v spirali ponavlja staro, ki se že obrača proti njej. Kajti sama ideja obrambe (zahodne) civilizacije s podiranjem zidov in njeno širitvijo je že razvodenela z gradnjo še višjih ovir okoli vse bolj ozkogledega transatlantskega prostora. godovina se začenja ustvarjati brez Zahoda in morda se bo lepega dne obrnila proti njemu,« je v daljšem eseju, ki ga je pred časom poslal svojemu političnemu učencu Nicolasu Sarkozyju, zapisal Edouard Balladur, nekdanji francoski premier. Po njegovem mnenju se lahko zahodnjaki tej črni napovedi izognejo, če bodo dojeli, da se morajo povezati v največji možni meri. Ne čudi, da je Balladur, po rodu sicer Armenec iz turškega Izmirja, svoje razmišljanje naslovil »Pour une Union occidentale entre l'Europe et les États-Unis« (Za Zahodno unijo Evrope in ZDA). In ga posadil na šele nedavno na novo zorana tla, s katerih je izginil razraščen skepticizem dveh starocelinskih politično-gospodarskih stebrov, Francije in Nemčije, do ameriške hegemonije.