To, da te v svoje prostore privede policija, zna biti v mladinskih kategorijah svojevrstno doživetje, čeprav tudi ta adrenalin hitro zamenja silen dolgčas. V tisti njihovi čakalnici se začneš dolgočasiti in to je najhujše. Čakanje, da se bo eden od tistih, ki so ponoči dežurni, spomnil nate. Oni pa hodijo gor in dol, kot da te ni, očitno dobro vedoč, da te buljenje v linolej, v zguljene klopce oziroma žvečenje obupnih žvečilk (ne vem, ali še imajo enake) še najbolj ubija. Ni dvoma, da z leti postanejo te zadeve še bolj zoprne. Ponižujoče. Imam »frenda« v poznih tridesetih, ki so ga pred dvema letoma zalotili z džojntom ob Ljubljanici in ga potem kot najhujšega kriminalca pospremili do Trdinove. Med policistoma je hodil po Miklošičevi in se nadejal, da jim nasproti ne pride kak znanec ali bog ne daj šef iz službe. Fantje znajo biti brez smisla za diskretnost. No, današnja zgodba je vrh vrhov. Glavni junak šteje 50 let in je tako imenovani regularen tip. Skromen državljan. Tiste vrste človek, ki se rad spominja zabav na naročilnico v starih časih in ki je leta delovne dobe začel nabijati v zgodnjih dvajsetih. Ves ta čas je bil reden plačnik davščin ter drugih pristojbin in bil sploh nedevianten osebek. Verjetno je še najbolj zgovoren dokaz tega, za kakšne vrste človeka gre, njegovo kolo. Na njem takoj opaziš skrbnost. Staro vzdrževalsko kulturo, lastno osebam, ki uživajo v podmazovanju ali raztapljanju omaščenih delov v nafto. To je izročilo, ki kolesu še vedno daje priznanje velikega izuma, kultura, ki ne prenese rje, odrgnin, škripajočih zavor, strdkov prahu in maziva, nepodmazanih ležajev in verige, nenastavljenih razmerij, necentriranih koles, neprimerno nizko ali visoko nastavljenega sedeža. In njegovo, sicer ne posebno luksuzno kolo govori te vrste zgodbo o svojem lastniku. Da gre za kolesarja, ki uporablja ščipalke za hlačnice in upošteva cestnoprometne predpise, vključno s tem, da menjavo smeri nakazuje z roko, kar je dandanes, priznajmo si, redkost. In tako se je naš junak tudi minuli četrtek zvečer na svojem biciklu nekaj po polnoči pripeljal pred svoj blok. Tam, deset metrov od bloka, pa stop. Policijski dvojec v avtu. Razlog, da sta ga v spokojno tihem spalnem naselju, po katerem se je kot okoreli spoštovalec pravil seveda vozil po desni strani ceste oziroma nikakor ni izvajal kakih street-bike vragolij, ustavila, je bil ta, da mu ni delala zadnja luč. Sledil je alkotest, ki je pokazal 0,62. Vse v redu. Vožnja s kolesom v pijanem stanju je danes prekršek, to vemo vsi, vendar eno so zakoni, drugo pa način njihovega izvajanja. Po tem lahko prepoznaš značaj oblasti in v pričujočem primeru je bil tak način skrajno ponižujoč. Gospoda so namreč deset metrov od vhodnih vrat aretirali in ga odpeljali na streznitev, pri čemer mu Romškov dvojec ni dovolil niti tega, da bi svoje ljubo kolo zapeljal v kolesarnico, ampak ga je moral pustiti pred blokom. »Prosil sem jih, ali lahko popustijo, saj so me ustavili tako rekoč doma, in eden je po radijski zvezi poklical komandirja ter vprašal, ali me lahko spustijo domov, vendar je poveljujoči na drugi strani ukazal, da se to ne da,« pripoveduje. Končal je na moščanski policijski postaji, kjer pa ni spal. »Počutil sem se skrajno ponižanega. Nisem hotel zaspati oziroma sprejeti ponujenega. Osem ur sem hodil gor in dol po sobi ter se počutil skrajno usrano,« je zaključil svojo zgodbo.