Razpravo glede zakona o informiranju je leta 1997 začela Teta Rada. To je ženska čudne preteklosti. Prišla je v Srbijo, kot bi padla z Marsa. Pravzaprav je prišla iz New Yorka, kjer se je dobro eksponirala kot branilka srbske ideje in kot oster kritik bivšega premiera Milana Panića. No, leta 1997 je Milošević Teto Rado postavil za ministrico za informiranje. Kot vsak minister je morala tudi ona upravičiti Miloševićevo zaupanje. Leta 1997 je sestavila delovni osnutek bodočega zakona o javnem informiranju. Predstavniki neodvisnih medijev in nekaterih političnih strank smo verzijo proglasili za popolno notorično neumnost in jo javno raztrgali. Če zdaj pogledam nazaj, njen predlog zakona ni bil niti približno tako katastrofalen kot ta, ki ga imamo zdaj. Zaradi napadov z vseh strani je kmalu sestavila novo verzijo, iz katere je odstranila sporne člene, tako da na koncu ni bila videti prav nič drugače kot že obstoječi zakon. Do oktobra 1998, ko je minister za informiranje postal Aleksander Vučić, se je nabralo že pet ali šest predlogov novega zakona, od katerih so bili vsi boljši - oziroma manj slabi - kot ta, ki so ga sprejeli.