15. ATENTAT NA MINISTRA PELHANA. "Nisem ga udaril močno. Pričakal sem ga na hodniku in mu rekel, gospod minister, ali se vi meni upate pogledati v oči. Siknil je, da se z mano nima kaj pogovarjat, jaz pa sem rekel, no, potem bova pa diplomacijo nadaljevala z drugimi sredstvi - in sem ga dvakrat vžgal s plosko roko po licu. ... Ja, drugič ga ne bi niti udaril, če ne bi tako zabito gledal, kot največje budalo na svetu. Vedel sem, da sploh ne bo razumel, zakaj sem ga udaril - drugič sem ga udaril zato, da bi razumel. ... Noben udarec ni bil močan. Hotel sem le storiti nekaj medijsko spektakularnega in ljudi opozoriti na goljufije ter nesposobnosti Ministrstva za kulturo. Naj se postavi na ulico in pusti oklofutati vsakomur, ki ne podpira njegove kulturne politike. In pazi zdaj, kaj stori država: ne da bi Ministra odstavila, ker je slab, ampak Ministrstvo opremi z varnostnimi napravami, kamerami, da ga ne bi še kdo skloftal. Očitno sami vedo, da je slab. ... Ne bom lagal, da nisem častihlepen. Sem. Vedno sem si želel priti na naslovno stran časopisov in v osrednji TV dnevnik. Toda tja sem hotel priti z delom, s filmi. Če bi vedel, da je mogoče tja priti tako zlahka, potem filmov sploh ne bi snemal, ampak bi kar takoj skloftal Pelhana." Tako je govoril Vinci.