Prvi pomembni korak opazovalne kozmologije tega stoletja je ugotovitev iz dvajsetih let, da je Rimska cesta le ena od milijonov *galaksij in Sonce ena od milijonov zvezd v naši galaksiji. Naslednje raziskave galaksij so pokazale, da se od nas vse oddaljujejo. S pomočjo merjenja *rdečega premika v spektru so ugotovili, da se bolj oddaljene galaksije oddaljujejo hitreje. To pomeni, da prebivamo v vesolju, ki se širi. *Oddaljevanje galaksij je zaokrožil *Hubble s svojim zakonom, ki pravi, da je rdeči premik sorazmeren z oddaljenostjo galaksije od nas. Sorazmeren faktor -- *Hubblova konstanta H -- je izrednega pomena, ker njena obratna vrednost v večini teorij izraža približno starost vesolja. Ta konstanta je težko merljiva in prve meritve v tridesetih letih so pokazale starost vesolja samo 2 milijardi let, kar je mnogo manj od starosti Zemlje. Sodobna vrednost Hubblove konstante, ki še vedno lahko odstopa za več kot 20 odstotkov, znaša okrog 55 km/s na megaparsek. To pomeni starost vesolja okrog 15 milijard let. Najnovejša opazovanja s Hubblovim teleskopom nakazujejo možnost, da je lahko napaka pri oceni konstante H celo večja, okrog 40 odstotkov. Hubblov zakon nam tudi pove, da ima v rdečo stran spektra premaknjena svetloba z bolj oddaljenih virov manj energije kakor svetloba z bližnjih. To je rešitev *Olbersovega paradoksa iz leta 1826, ki pravi: če je vesolje neskončno, bi opazovalec videl zvezdo v vsaki možni smeri. To pomeni, da bi bilo nebo vedno svetlo. Nočno nebo je torej temno zaradi širjenja vesolja. Preprosta ugotovitev, da je nočno nebo temno, tako postane eno od pomembnih kozmoloških spoznanj.