Od hoje in kopanja sem prijetno utrujena in enkrat za spremembo vabi postelja, ne yarisovi sedeži, ampak zunaj je prva čisto jasna islandska noč z milijon zvezdami; utrinki letajo vsevprek in mlečna cesta skoraj reliefno izstopa. Doma bi rekla vau, tukaj pa ta popolnost ne zadošča, vsi čakamo na polarni sij. Še posebej, če si ga že kdaj doživel, tako kot midva v mestecu Höfn na jugozahodu, ko sva se zapeljala spat na razgledišče nad morjem, pozabila pa, da je zloglasni petek, ki je na Islandiji sinonim za divji žur in pijančevanje, in so se najstniki vso noč vozili na grič ter svetili v najin avto. Sva pa zaradi bedenja videla polarni sij, edinega res omembe vrednega na vsem potovanju. Begal je po nebu kot snop reflektorskih luči, ki si jih je izmislila narava; kot spreminjajoča se žareča zelenkasta zavesa; kot bi kdo s čopičem sproti vlekel kratke, pa spet dolge poteze, enkrat močno, pa spet čisto nežno; kot svetlobni zapis preigravanja klavirskih tipk.