"Jezus, saj bo že skoraj polnoč!" je vznemirjeno vzkliknil. "Vsak čas se bo Martin pripeljal s svojim vozom. Hitro morava v klet vino čakat!" Naglo je pogledal k posodi z žganjem, kot da bi se hotel prepričati, ali je vse v redu: "Canka, zdaj je pravo!" in na ogenj rahlo položil še dve poleni. V rokah se mu je znašel velik ključ nenavadne oblike. Pograbil je še kruh, nož, nekaj kosov domačega sira in rebrca ter vse skupaj stlačil v slamnat cekar. Saj res, jutri vendar goduje Martin in danes še pred polnočjo je treba v klet, k sodom. Lepa šega, ni kaj, sem razmišljal. Ogrnila sva se s plašči in stopila na plano. Nič več ni deževalo, in medtem ko sva ždela v hiši, se je zunaj temeljito sprevedrilo. S kristalno čistega neba je migljalo na milijone zvezd in jarka lunina svetloba se je razlivala po dolini in hribih, da bi lahko drevje štel v gozdu in hiše po vrheh. Postalo je mrzlo in na vejah drevja se je začelo delati ivje. Z vrha Aleluje se je oglasil razposajeni fantovski vrisk, ki mu je takoj zatem sledil drugi z Vinšaka onkraj doline.