Lanskega decembra si je Violeta zlomila nogo, še hujša nesreča pa jo je doletela februarja, ko se je v avtomobilski nesreči skoraj ubila. »Ravno ko se mi je zacelila poškodba noge, sem naredila 'totalko'. »Mislila sem, da sem hroma, saj zaradi potrganih mišic medenice in kolkov nisem čutila nog.« Kasneje, ko se je že šepajoče premikala, je postala Violeta pozabljiva. »Na poti od enih do drugih vrat sem pozabila, kam sem bila namenjena. Pošiljali so me od psihiatra do psihologa, k nevrologu ... na polikliniki sem čakala ure in ure, da so mi na koncu povedali, da bo čas naredil svoje. Bolečino bi že prenesla, a bala sem se, da ne bom zmogla več skrbeti zase. Vse skupaj me je tako potrlo, da sem ostala doma. Nisem hotela, da bi me kdorkoli videl nebogljeno ali z berglami. Tak je moj značaj - vedno se delam močnejšo, kot sem. In glede na to, koliko polen sem v življenju dobila pod noge, sem prilezla kar daleč,« je povedala igralka, ki jo življenjske ovire ustavijo, a le za trenutek. O njih razmisli in se zažene, da bi jih rešila. »Nemogoče obstaja samo v besednem zakladu nesposobnežev. To je moja edina filozofija,« pravi Violeta, ki bolezni in nesreče obravnava kot višjo silo. »Nesreča je bila ena najpomembnejših dogodkov v mojem življenju. Čeprav nisem pristaš nobene cerkve, sem globoko verna in živim po svojih moralnih načelih. Verjamem, da me čuvajo angeli. Tisti trenutek, ko sem se soočila z nesrečo, se nisem ustrašila. Bi že kaj ... sprejela bi vse,« je povedala in dodala, da ji ni bilo nikoli nerodno prositi za pomoč, saj je tudi sama nikoli ne odreče drugim.