Tomaž je v savno prvič stopil s šestnajstimi leti. "Med treningi sem v savni enkrat tedensko, sicer pa dvakrat na mesec." Savno običajno obiskuje v raznih športnih centrih. Kadar gre za sprostitev, največkrat z Bianco, v času priprav pa sam ali s kolegi. V prvem primeru ga družba sploh ne moti, med treningi pa je najraje sam. "Športniki smo manj obremenjeni z goloto, in če želi kdo poklepetati, ni problema, saj sem odprte narave. Obenem pa spoštujem, če želi kdo mir in tišino." Tišine se lahko po mili volji naužije v lastni savni, ki sta jo z Bianco zgradila v športnem centru na Teznu. "Prej sem sanjal, da bom tukaj vsak dan, a odkar jo imava, sem bil samo nekajkrat. No, prednost je vsekakor tudi ta, da si lahko poljubno 'zakurim'," pravi Tomaž, ki ga ne moti, če kazalec poskoči tudi do sto stopinj. Seveda ni dobro pretiravati, a Tomaž ne verjame v toge predpise, ki predpisujejo, koliko minut si lahko v savni. "Nikoli ne obračam ure. Moj moto je, da telo najbolje ve, kaj je zanj dobro. Zato preprosto vztrajam, dokler mi je." Pravi, da mu savna pomaga pri športnih naporih, s čimer se strinja tudi Bianca, saj deluje podobno kot masaža: kri hitreje steče, bolečina popusti in mišica se sprosti. Kot vrhunska športnika oba veliko potujeta, in Tomaž je prepričan, da imajo najboljše savne prav Skandinavci: "Norvežani, Švedi in predvsem Finci. Pri njih je to način življenja. Vsi hodijo v savno in imajo jih v vsaki športni dvorani." Ob tem pa imajo Finci še navado, da iz savne takoj stečejo v ledeno jezero, kar je na lastni koži izkusil tudi sam. Med najbolj čudnimi doživetji omenja Japonsko. "Ko sem opazil, da ljudje v savni pljuvajo v posebne pljuvalnike, me je malce minilo," se spominja in dodaja, da mu je sicer najbolj v spominu ostalo širokoustenje enega njegovih ljubljanskih kolegov, ki se je vedno hvalil, kako dolgo lahko zdrži v savni in kaj vse - prav vse! - je tam že počel. "Ko smo se srečali na evropskem prvenstvu v Zrečah, smo nekega popoldneva skupaj odšli v savno. Po dobrih dvanajstih minutah je fant samozavestno vstal in rekel, da ima dovolj, a ga je trener ustavil z besedami: Nikamor, ti kar sedi. In potem je bilo še kakšnih deset minut takole: on vstane, trener pa ga potisne nazaj. Od takrat ga v savni nisem več srečal."