Brž ko je Lužin zaklenil vrata, je prižgal luč. Ob steni levo se je belo zableščala emajlirana kopalna kad. Na desni je visela risba: s svinčnikom narisana kocka, ki meče senco. Zadaj pri oknu je stal nizek predalnik. Spodnji del okna je bil iskreče moder, nepresojen, kot da ga prekriva ivje. V zgornjem delu se je črnela kvadratna noč z zrcalnim odbleskom. Lužin je potegnil ročaj spodnjega okvira, vendar se je nekaj prilepilo ali zataknilo in se ni hotel odpreti. Za hipec je pomislil, potem je prijel za naslon stola, ki je stal poleg kadi, ter prenesel pogled s čvrstega belega stola na trdno ivnato šipo. Naposled se je odločil, dvignil stol za noge in sunil s krajem naslona kakor z ovnom. Nekaj je počilo, sunil je še enkrat in mahoma se je v ivnatem steklu pokazala črna zvezdasta luknja. Sledil je trenutek čakajoče tišine. Nato je globoko spodaj nekaj žvenknilo in se zdrobilo. Da bi povečal luknjo, je udaril še enkrat in pred nogami se mu je razletel klinast kos šipe. Tedaj je odrevenel. Za vrati so bili glasovi. Nekdo je potrkal. Nekdo ga je glasno poklical po imenu. Nato je vse potihnilo, potem pa razločni glas žene: "Lužin, dragi, odprite, prosim." Lužin je trudoma zadrževal sopihanje, ko je postavil stol na tla, in poskušal vtakniti glavo skozi okno. Iz okvira so štrleli veliki klini in zobci. Nekaj ga je oplazilo po vratu, hitro je pomaknil glavo nazaj - ne, ne da se skozi. Po vratih je pobobnala pest. Dvoje moških glasov je nekaj razpravljalo in v ves ta hrup se je vpletal ženin šepet. Lužin je sklenil, da šipe ne bo več razbijal, je preglasna. Pogledal je navzgor. A kako naj doseže zgornji okvir? Pazljivo, da ne bi delal hrupa ali česa razbil, je začel pospravljati predmete s predalnika: ogledalo, stekleničko, kozarec. Vse je delal počasi in lepo, zaman ga je priganjal hrup pred vrati. Dol je vzel še prt in poskušal zlesti na predalnik, ki mu je segal do pasu - a se mu ni posrečilo že prvič. Začelo ga je dušiti; slekel je suknjič in tedaj je opazil, da ima krvave roke in tudi sprednja stran srajce je bila okrvavljena. Naposled je splezal na predalnik in ta je zahreščal pod njegovo težo. Hlastno se je stegnil h gornjemu okviru in kar začutil, kako ga ropot in glasovi porivajo gor in pač mora hiteti. Stegnil je roko, potegnil za okvir in ta se je odprl. Črno nebo. Iz mrzle teme je prišel ženin glas, ki je tiho ponavljal: "Lužin, Lužin ..." Spomnil se je, da je malo naprej na levi strani okno spalnice, in šepet se je nagibal s tega okna. Medtem sta govorjenje in hrup za vrati naraščala, gotovo je bilo tam najmanj dvajset ljudi - Valentinov, Turati, smrkajoči in stokajoči starec s cveticami in še in še in vsi skupaj so z nečim tolkli po tresočih se vratih. Toda kvadratna noč je bila še zmerom previsoko. Lužin je pokleknil na eno nogo in potegnil stol na predalnik. Stol ni stal trdno, treba je bilo loviti ravnotežje, a je Lužin vseeno zlezel nanj. Zdaj se je bilo mogoče zlahka opreti s komolci na spodnji rob črne noči. Dihal je tako glasno, da je ogluševal samega sebe, in kriki za vrati so bili že daleč daleč, zato pa je bil čedalje razločnejši presunljivi glas, ki se je trgal iz okna spalnice. Po dolgotrajnem trudu se je znašel v čudnem in mučnem položaju: ena noga je visela zunaj, druga je bila kdove kje in telo nikakor ni hotelo skozi. Srajca se je strgala na rami, ves obraz je bil moker. Z roko se je oprijel nečesa zgoraj in postrani zlezel v odprtino okna. Zdaj sta obe nogi viseli zunaj, treba je bilo samo še izpustiti to, česar se je držal - in bo rešen. Preden je izpustil, je pogledal navzdol. Tam se je nekaj hitro pripravljalo: zbirali in razvrščali so se odsevi oken, vsa brezna so razpadala na svetle in temne kvadrate, in v trenutku, ko je Lužin razprostrl roke, v trenutku, ko je vdrl v usta silovit mrzel zrak, je spoznal, kakšna večnost se ustrežljivo in neizprosno odpira pred njim.