no trudila priti v neko varno sredino. Ves čas hrepenijo po tem, da bi vstopili v svoje srce, vendar je strah skril ključ. To je prezrto in zapostavljeno področje trpljenja, skrivno trpljenje tistih, ki so v stalnem samoizgnanstvu. Vedno krožijo le nekaj centimetrov stran od doma, pa vendar jim nikoli ne uspe priti do njega. Na nek način so zgubljeni in njihova prisotnost oddaljena. Njihovo trpljenje je izgnanstvo iz tistega pravega notranjega pripadanja, je glas zapu ščenega hrepenenja. Kot da bi se odprl nek skrivni predpekel med intimnim srcem tega človeka in vsemi njegovimi dejanji in poveza vami z zunanjim svetom. V intenzivnem brnenju odmaknjenosti in razdrobljenosti, ki napada sodobno zavest, se ta prostor venomer širi. Pojavlja se hlastajoča osamljenost, ki vedno več posameznikov ločuje od drugih in od njihovega lastnega notranjega življenja. Postmoderna kultura je izrazito osamljena. Ta osamljenost v ve liki meri izhaja iz močne težnje po tem, da bi se izognili trpljenju, bolečini in zavračanju obveznosti. Ljudje se neumorno trudijo, da bi pomirili svoj notranji nemir z vsemi vrstami terapij in duhovno sti. Zatočišče iščejo v vsakem novem programu ali metodi, kot da bi ponujala končno rešitev. Vendar veliko takih programov nima nobene prsti pod svojo vabljivo površino. Ne ponujajo nobene ra sti, prav tako ne omogočajo, da bi posameznik prepoznal bolečino v koreninah identitete. Takim zunanjim vpletanjem nikoli ne uspe doseči ali sprejeti notranje izgube, ki je naravni sestavni del člove ških bitij. Vsako srce se mora spopasti s praznino lastne teme. Carl Jung je menil, da je nevroza nezadovoljeno trpljenje. Ta dialog z no tranjo izgubo je počasen in boleč. Če pa se izognemo ali izmakne mo tej potrebni bolečini, to prinese le počasen, pronicajoč občutek samote, ki še naprej meče senco na naše življenje in ga preganja. Romunski filozof E. M. Cioran je rekel: »Trpljenje je vzrok zavesti. (Dostojevski) Ljudje spadajo v dve kategoriji: tisti, ki to razumejo, in tisti, ki ne.«