ajraje bi zapisal, da je imel prav tisti italijanski burkež, ki je nekoč o svojem prijatelju dejal, da ima le-ta zelo malo idej, a da so še tiste, ki jih ima, vse zelo nejasne, pravzaprav je poudaril, da so vse te ideje velika zmešnjava. Seveda ni šlo za burkeža, ampak za pronicljivega časnikarja, ki je te dni odšel v večnost, za Enza Biagija, ki smo ga cenili ne nazadnje tudi zato, ker nam je bil pred leti nekaterim mladim vedno eden od velikih vzornikov ljudi, ki so bili s svojo držo merilo dobrega novinarstva. Enzo Biagi je tako pred leti začel enega svojih preprosto in zato vsem razumljivo napisanih uvodnikov o italijanski notranji politiki, ki bi bil, in dejansko je!, aktualen še danes, saj ostaja to področje čisto normalnemu človeškemu umu nerazložljivo, kaj šele dojemljivo. Pa vendar pluje barka naprej! Ja, pluje, tudi takrat, ko se zdi, da se potaplja. Če je pokojni Biagi pri svojem pisanju iskal ironijo, da bi lahko razložil nerazložljive stvari, pa moramo danes mi iskati, kot Aladin, s svetilko sredi belega dne!, upanje, za katerega pravimo, da umre zadnje, če hočemo sploh razumeti današnje stanje na italijanskem političnem področju. Če za Romana Prodija vemo, da je potrpežljiv človek jeklenih živcev, moder politik, ki ga ne izdajo živci niti takrat, ko bi odpovedali tudi bosanskemu konjičku, za katerega velja, da lahko nese na hrbtu toliko tovora, kolikor sam tehta, pa se vseeno čudimo njegovi umirjenosti, ko ga dan za dnem vidimo nasmejanega, ko odhaja v parlament, kjer ga gotovo čaka izjava kakega tretjerazrednega politika, ki meče senco na delovanje njegove vlade... V ta čisto običajni italijanski nori svet dodajmo še zadnjo novost, in sicer novost, ki to sicer ni, a vseeno: novo nastajajoča Demokratska stranka naj bi korenito spremenila italijanski politični prostor. Kako bo to storila in če se bo zares to zgodilo, bomo videli; dejstvo pa je, da že vemo, kdo jo bo vodil, in tudi to vemo, da resnična novost ta stranka ne more biti, ker jo sestavljajo sami preverjeni, in po naše tudi že precej utrujeni!, politiki. Da gre zares, nas dnevno prepričujejo vedno isti ljudje, tisti, ki so nas naveličali že zdavnaj, a jih še vedno volimo, ker drugih nimamo. Ja, so tudi drugi, a med slabim, izbiraš vedno manj slabo. Na eni strani razglašeni trobentar, ki vsako jutro oznanja, kako bo Prodijeva vlada še isti popoldan padla in bomo zato morali, utrujeni, kot smo!, naslednje jutro na nove volitve; na drugi strani pa resnobni, od prepirov dodobra utrujeni mož iz Bologne, ki vodi kregajočo se koalicijo brez primere! Da bi bila zmešnjava še bolj popolna, dodajmo v to zmedo še našo narodno manjšino, ki je že itak problem sama po sebi: zato, ker ima znano dvojno dušo, in zato, ker je itak vsaka narodna manjšina vedno problem, zase in za druge, za državo, v kateri živi, in za matično državo, vedno. In ko to vemo, vidimo, da bo celotna, ali vsaj velika večina!, naše narodne skupnosti nastopala v novi Demokratski stranki, kar pomeni, da bomo odslej (skoraj) vsi volili isto stranko in v njej naše žene in može. Pa bo res vse tako enostavno, kot izgleda? Kaj bo s Slovensko skupnostjo in z njenimi volilci, z ljudmi, ki se prepoznavajo v etnični stranki? In še vprašanje, ki bo ostalo brez odgovora, a ga vseeno postavim, prosto po Enzu Biagiju, ki je vedno trdil, naj časnikarji sprašujemo s preprostimi besedami: “Bo hiša, ki se gradi od dimnika navzdol, zares trdna? In bo ta hiša res prostor za vse, od tistih, ki zagovarjajo narodnostno stranko, do nekdanjih komunistov, če že stare demokristjane pustimo ob strani?”