Če bi tako na hitro potegnil črto, kaj bi ostalo?! Nič. Zrak. Nula. Če bi se recimo hotel spomniti. Na očeta. Na mamo. Na tisti vedno zatekli rdeči obraz. Na rdeče oči od joka. Mama, slabo si unovčila svoj edini kapital. Ali pa brat? Ta je kompletno zamočil. S svojo poroko ponovitve. Ko je vedno govoril: človek mora imeti mero. Enako zapit kot stari. Ker, ko je stal ob meni sploh nisem čutil, da je moj brat. Moja mama je bila v kuhinji. Pol življenja je preživela v kuhinji. Stregla je drugim. In, če jo je že kdo pač opazil, če jo je vprašal je rekla: bo že. Pa ni bilo nič. Oče se je po petdesetem letu ni več dotaknil. Tudi, če bi hotel ne bi več mogel. Biti njen moški, sploh biti moški. Ampak njemu je bilo tako vseeno. Samo sem se nekaj časa čudil, da je vseeno tudi njej. Ker v njej je bila neka žalost, neka predaja. Dobro si izbral, mi je rekla. Revica uboga sploh ni vedela kaj govori. Življenje je šlo mimo nje, ona je šla mimo življenja. On je bil potem par let bolan. Na smrtni postelji je lahko rekel samo to: ah kurc, živel sem pa le. Zakaj bi se vračal, zakaj bi se oziral, ko pa je tu pri roki. Zakaj se človek sploh veže, poroči? Da ni tako do fundamenta sam. Da mu kdo kuha, pere in lika. Da se ga tiste prve čase dotika. Da svinja, je, umaže parilo. Ker, če ni perilo umazano, potem ona nima česa prati. Kot kakšna kruta igra je. Da je še bolj sam. Drug mimo drugega. Ker se bi moralo zgoditi že prej. Tiste prehod, pretok med dvema. Že na začetku je kompromis, računica. Potem ostane pa samo še krpanje. Pa kakšne parole, pa kakšne fraze. V življenju moraš biti pošten. Potem mirno spiš. In podobno sranje. V bistvu pa eno samo nezadovoljstvo. Neizživetost. Strahovi. Paranoje. V dvoje. Kje pa so ti srečni pari? Po televiziji? V filmih? V knjigah pravljic? Če človek ni slep. Če je že gluh. Če čez čas komaj kaj čuti, komaj se ga kaj dotakne. Z njo se ne prepiraš več. Nimaš več toliko moči in želje kot nekoč. V bistvu sploh ne veš kaj počneta skupaj. Sploh se ne ukvarjaš več s tem. Prej, ni bilo boleče, ko je stari izbruhnil, ko je padalo. Tisto čakanje, napetost, to je bilo ubijajoče. Ker niste nikoli vedeli v kakšnem stanju bo prišel. Bo dobre volje? Bodo stvari letele po zraku? Jo bo prijel za lase in odvlekel v spalnico? Saj, velikokrat ste se poskušali umakniti, samo to je bilo v začetku najhujše. Da ni imel nikogar za svoja izživljanja. Samo potem si se vedno čudil kako je bil naslednje dni mehak. Včasih vas je peljal v gostišče ob reki in naročal hrano. Sam je naročal kavo in radensko. Češ, saj nisem pijanec, zapit bednik. Te prehodi, ta preigravanja. Potem ga je sesulo. Samo ni bil nič manj žleht. Po svoje bil celo ponosen, ko se je poročil brat. Marjana sta imela oba raje. To sta ti dala vedeti. Ker je bil uspešen v šoli. Čeprav je delal srednjo šolo šest let. Čeprav je komaj komaj končal višjo. Samo, ko je spoznal to svojo kozmetičarko, vso lepuškasto in plastično si vedel, da je to njegova mala smrt. Ker se je preselil k njim. Ker je bila ona iz drugega sveta. Fukara, nikoli nisi odkril razloga zakaj ga je pobrala. Vedno tako napihnjena in važna. Zmeraj tako premazana in odišavljena. Tako opicanjena, malomeščanska pohotnica. Ker si vedel, da ne bo trajalo. Da ne more. Že na poroki, ko so se ga vsi napili preko vse mere je izginila v koruzo z nekim brkatim mišičnjakom. Fukarit, vsem na očeh. Ko je prišla ven z raztrganimi žabami, se je delala kot da ni nič. Pa mu je že prej kdo rekel, da se daje dol z drugimi. To je jeba. Greš v tujo hišo, pod tujo komando. Samo stara dva sta bila tako ponosna. Tako, zelo ponosna. Naš Marjan. Vzel je kredit za centralno v hiši. Vi iz montažnega bloka niste bili nikoli povabljeni v vilo na obrobju mesta. Drug svet, drugi ljudje. Ubogi Marjan, revček zjebani plačuje kredit za centralno. Kako si mu privoščil. Za vse tisto nazaj. Ker si komaj končal poklicno. Na moji poroki, ki je trajala dobro uro, sta bila oba že zdelana. Iz magistrata ste šli direktno v bližnjo gostilno. Ona je bila že visoko noseča. Marjan je bil ob enajstih dopoldne popolnoma pijan. Takrat so ga počasi že metali ven. Centralna je bila končana, otrok, dedič je bil pri hiši. Marjan je bil odveč. Bil je čas, da ga odstranijo iz njihovega sveta. Tisti njen oče, lokalni politik, ki je za hčerino poroko najel kmečki turizem in muzikante. Kako bedasto in bedno je bilo vse skupaj. Samo, potem si se spomnil na koruzo. Spomnil si se kako si jo dva dni nazaj prijel za vrat. Cel teden te zvečer ni doma, je rekla ona. In, si rekel. In?! Že nekaj mesecev si obdeloval rdečelasko