Ramala. V tem, od Jeruzalema le streljaj (in visok betonski zid) oddaljenem mestu, stoji predsedniška palača. Nad njo se skorajda cinično dviga grob Jaserja Arafata. Sence, ki jih pred palačo mečejo visoko dvignjene palestinske zastave v čast prvega predsednika brez države, skoraj spominjajo na kompozicijo Leni Riefenstahl iz začetkov političnega, propagandnega filma. Prežeče sence niso daleč od resnice. Mahmud Abas za svojo legitimno odločanje hodi po blagoslove Arabske lige, tudi tokrat bi se lahko zgodilo, da bi kljub prekinitvi moratorija na gradnjo s pomočjo (zaščito) Arabske lige še naprej lahko vodil pogajanja. Skrbi pa ga predvsem nasprotovanje bratov iz Hamasa, ki tudi tokrat niso vključeni v razpravo o miru, čeprav so resnici na ljubo zelo pomemben del enačbe brez znanega rezultata. Nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter je znan kot navdušenec nad Sveto deželo, v eni od njegovih zadnjih knjig piše o pogledu z južnega pobočja Gore oliv nad starim Jeruzalemom. Veličasten pogled na multikulturno staro mesto, enega od središč verskega življenja sveta z leve strani, kazi izrazito neveličasten pogled, ki razkriva vso težavnost iskanja rešitev. Do koder seže oko, se vidi zid. In nobene rešitve.