V Chicagu sem se naučil, pravi Justin Yifu Lin , ustanovitelj in direktor centra za ekonomske raziskave na pekinški univerzi in od začetka tega meseca novi glavni ekonomist Svetovne banke, da trg v idealnem svetu brez popačenj ponuja najboljše rešitve: »V resničnosti pa se pojavlja vrsta popačenj, predvsem v državah v razvoju. Marksist sem toliko, kolikor verjamem, da je te dejavnike treba upoštevati, denimo, zgodovinske okoliščine in kakovost institucij. Preden začnemo uvajati tržno gospodarstvo, moramo te stvari razumeti.« Londonski Economist je Linovo imenovanje na vplivno mesto v hierarhiji Svetovne banke pospremil s pripombo, da nekoč po dogmatičnih receptih razvpite washingtonske finančne institucije očitno zdaj dajejo prednost reformam na obroke in eklektični zmesi nasvetov. Če to drži, je Lin nekakšno poosebljenje te mešanice po biografiji, izobrazbi in karieri. Rodil se je leta 1952 na Tajvanu, v »matico« pa se je preselil leta 1979, ko je v tajvanski armadi odslužil vojaški rok in ko se je Kitajska pod Deng Xiaopingom začela odpirati svetu. Na pekinški univerzi je tudi magistriral in z »marksističnim znanstvenim pedigrejem« nato leta 1986 še doktoriral v Chicagu, na univerzi, znameniti po svoji »čisti« tržni oziroma liberalni šoli. Ekonomisti bi najbrž rekli, da je njegov »znanstveni portfelj« primerno uravnotežen in Lin jim s svojima standardnima dvema točkama pritrjuje. Vlada ima nalogo, pravi, da odstrani vse ovire za delovanje svobodnega, odprtega in konkurenčnega trga, a tudi nalogo, da podjetja spodbuja k vlaganju v tehnološko zahtevnejše proizvodnje z več dodane vrednosti. In nekako tako, je v pogovoru za nemški tednik Zeit dejal Lin, naloga Svetovne banke ni predlagati modele in rešitve za države v razvoju, temveč ponujati »diagnostično pomoč«: »Uspehov določene države ni mogoče prenašati v drugo državo. Reformni proces na Kitajskem se je začel v kmetijstvu. Kmetje so dobili zemljo v obdelavo in ker je država gosto poseljena, torej so razdalje med poljem in trgom majhne, so lahko takoj začeli prodajati svoje pridelke. V Rusiji se to Mihaelu Gorbačovu ni obneslo.« Lin je prepričan, da bo Kitajska čez kakšnega pol stoletja prehitela ZDA in postala vodilna svetovna gospodarska sila. Pa bo gospodarskemu razvoju sledila demokracija po zahodnem vzoru? »Tudi na Zahodu so pojavne oblike demokracije različne: nemška demokracija se razlikuje od britanske ali ameriške. Prepričan sem, da bo tudi Kitajska demokratična, vendar bo to demokracija s kitajskimi značilnostmi.« Foto AFP